Dinozavrska pošast, ki ruši vse pred sabo in spreminja v prah vse, kar ji pride pod tace in kremplje. Japonska ultrapošast Godzilla je kot opomin na atomske katastrofe prvič zaživela na velikem platnu leta 1954 in postala stalnica v japonskih in hollywoodskih hitih. A četudi si je njeno preobleko nadela že vrsta igralcev ter ji danes na pomoč priskoči računalniška grafika, je japonski igralec Haruo Nakadžima tisti, ki je v mislih oboževalcev franšize najboljši igralec pošasti. Bil je namreč prvi, ki je sopihal pod tedaj še nič kaj tehnološko dodelanim kostumom, težkim kar 100 kilogramov. V ponedeljek je pri 88 letih umrl zaradi pljučnice, a v zakladnici svetovne kinematografije bo živel večno.
»Jaz sem original, resnična stvar. Moja Godzilla je bila najboljša,« je še pred tremi leti nič kaj skromno dejal japonski zvezdnik. Ker ko potegnemo črto, »Godzilla, ki sem jo igral, bo na filmu ostala za veke vekomaj. Ostaja v spominu ljudi, za kar bom večno hvaležen.«
Na pot filma je zakorakal 1952., pri 33 letih, in že dve leti pozneje prevzel vlogo, s katero se je zasidral v zgodovino, četudi na filmskem traku ni pokazal niti koščka svojega telesa. Ves je bil namreč skrit v velikanski kostum, zaradi povojnega pomanjkanja lateksa izdelan iz betonske mase. »V njem je bilo že skoraj nevzdržno vroče, sploh ko se se vame uperile luči. Enkrat sem s seboj vzel termometer, pokazal je 60 stopinj! Z mene je tekel pot v potokih, a potrudil sem se po najboljših močeh,« je povedal igralec, ki je Godzillo zaznamoval tudi s koreografijo gibanja. Ker je namreč dobil le pičla navodila, kako naj se spremeni v uničevalko mest, je kot del predpriprav ogromno časa preživel v tokijskem živalskem vrtu ter opazoval gibanje velikih živali, kot so sloni in gorile, kar je postalo osnova igre.
Godzillino preobleko si je prvič nadel 1954., nato pa še v njenih 11 nadaljevanjih, zadnjič leta 1972. Ob teh je zaigral še v vrsti japonskih vojnih epopej kot tudi v originalnih Sedmih samurajih pod taktirko Akira Kurosave, ta film še danes velja za klasiko.
