Travolta je s prsti ozdravil režiserja

Rock'n'roll in rockabilly glasba. Uporniški dijak Danny Zuka, odet v usnjeno jakno in z nezamenljivo rockabillyjevsko pričesko. Nedolžna, skoraj do vratu zapeta svetlolaska Sandy, novinka na šoli. Dva iz povsem različnih svetov, ki trčita skupaj – in med njima se vname ljubezen. Ali preprosto rečeno, muzikal Briljantina, ki je konec 70. let, ko je prišel na velika platna kinematografov, zanetil pravo evforijo, se je v zgodovino sedme umetnosti zapisal kot najbolj dobičkonosni filmski muzikal 20. stoletja, do tedaj neznana igralca Johna Travolto in Olivio Newton-John pa izstrelil med zvezde. Toda če bi se vse odvijalo po prvotnem načrtu producenta Allana Carra, bi ljubitelji filma in glasbe gledali precej drugačno predstavo. Newton-Johnova je bila namreč šele njegova tretja izbira za naslovno junakinjo, Travolta pa druga.

Travolta navijal za Olivio

Ko je Carr na začetku 70. let za borih 200 tisočakov odkupil pravice muzikala Briljantina, se je začela pisati zgodovina. Ki pa bi se lahko danes vendarle brala malce drugače. Henry Winkler, ki si je v filmski meki kot uporniški Fonzie v priljubljeni seriji Srečni dnevi že naredil ime, je bil namreč tisti, ki ga je Carr videl v čevljih Dannyja Zuke. A je vlogo zavrnil, saj nikakor ni želel, da ga v filmskih krogih stlačijo v predal večnega upornika v usnjeni jakni. Travolta pa je s tem doživel svoj veliki preboj.

Filmskim ustvarjalcem je delala še več preglavic izbira ljubke Sandy. Pogledovali so proti Carrie Fisher, pogled preusmerili k Susan Dey ter se ustavili pri pevki Marie Osmond, ki pa je vlogo zavrnila, saj se iz prikupnega dekleta nikakor ni želela preleviti v slabo, uporniško dekle. »Ima čudovit glas in verjetno ni nobene, ki bi bila bolj popolna za vlogo Sandy kot ona,« pa se je oglasil Travolta, ko so pod drobnogled vzeli skoraj povsem neznano Olivio, ki je govorila le z avstralskim naglasom ter bila tudi nekaj let starejša od Travolte, torej precej neprimerna za scenarij. Tudi sama je imela pomisleke, saj je komaj začela graditi kariero in je ni želela zavoziti z izbiro napačnega filmskega projekta. A kocka je padla in pred kamerami sta zaživela dva izmed najbolj nepozabnih zaljubljencev vseh časov.

Čudežni prsti

Film je premiero doživel daljnega leta 1977, po le dveh kratkih mesecih snemanja, kar pa bi se lahko pošteno zavleklo, če med ekipo ne bi bilo Travolte s čudežnimi prsti in znanjem scientologije. Dve leti poprej, tedaj star komaj 21 let, se je temnolasec pridružil enemu najbolj kontroverznih religioznih gibanj, danes že precej priljubljenem med hollywoodskimi veljaki.

Iz knjige Dianetika očeta scientologije Rona Hubbarda se je Travolta očitno naučil nekaterih psihoterapevtskih prijemov, in ko se je režiserju Briljantine na nogi razširila okužba – snemanje so morali celo prekiniti –, je mladi igralec potrkal na vrata Randalove prikolice, vstopil in začel zdravilno terapijo. Režiserja se je dotikal po telesu in mu prigovarjal: »Čuti moj prst.« Dokler ni zaslišal želene pritrditve.

»Ležal sem, kuhala me je vročina, John pa me je drezal in drezal. Vselej, ko sem mu dejal, da čutim dotik, se je zahvalil. Nato pa je, nenadno, kot je prišel, tudi odšel,« se nenavadne seanse spominja Kleiser. Naslednjega dne se je počutil precej bolje. Verjetno na začudenje vseh. No, vseh razen Travolte. Ta je seveda trdil, da gre zahvala njegovemu dotikanju.