Tom Hanks imel ves čas kovček pri vratih

Marsikateri filmski alter ego Toma Hanksa se spopada s čustvi samote in osamljenosti, tudi v uspešnicah Forrest Gump, ki mu je prinesla oskarja, in v Brodolomu, ki ga je ovenčal z nominacijo za prestižni kipec. A četudi je zvezdnik v letih življenja v svetu sedme umetnosti dognal, da »vse velike, nepozabne igre pripovedujejo o osamljenosti«, vendar ne gre zahvala le zgodbam, da je žel slavospeve kritiške srenje. Pri vživljanju v svoje like, ki se borijo z vsemi odtenki osamljenosti, se je namreč lahko več kot le naslonil na svoje izkušnje, saj so bila njegova rana leta prav to. Vsi odtenki osamljenosti, cela paleta najrazličnejših nians istega čustva.

Ko je oče dobil klic, so spakirali

Stalnosti domačega doma in naslova ni poznal. Po ločitvi staršev, ko jih je štel pet, je v le petih letih namreč zamenjal prav toliko mest in še enkrat toliko domovanj. Desetim hišam v le petih letih se je do svojega desetega leta moral naučiti reči dom. Ker je pač živel z očetom Amosom, kuharjem, ki je odšel tja, kjer so ga potrebovali. »Če je oče ob desetih zvečer dobil klic od znanca, da potrebuje kuharja, smo pač spakirali, se usedli v avto in bili do osmih zjutraj naslednjega dne tam,« je o nomadskem odraščanju dejal Hanks, ki pa je o nevsakdanjem otroštvu vselej govoril pogumno, že veselo, kot o pustolovščini. »Nikoli me ni bilo strah sprememb. Odraščal sem namreč skoraj kot otrok vojaka, ki se vedno seli in živi po vsem svetu. Vedno sem imel veliko prijateljev in ogromno za početi, saj sem že agresivno stremel k temu. Nisem namreč želel biti osamljen. Vedel pa sem, da bom prej ali slej moral v novo šolo,« na kar pa je gledal skoraj kot na prednost. Saj je, ker je zamenjal toliko šol, videl, na koliko različnih načinov se človek lahko loteva podobnih stvari. No, tako se je hrabro spominjal svoje mladosti, kar pa je bila le fasada poguma, ki je zdaj odpadla. Kajti četudi je okusil ogromno, spoznal veliko krajev in ljudi, je vendar le ena beseda, s katero lahko zaobjame svoja rana leta. Osamljenost. Zlomilo pa ga je vsaj na prvi pogled precej preprosto vprašanje, katere skladbe imajo v njegovem srcu poseben pomen.

Ob Straussu vedel, da želi biti igralec

Simfonija Tako je govoril Zaratustra (Also sprach Zarathustra), ki je vzniknila v genialni melodični glavi Richarda Straussa in ga je zanjo navdihnila Nietzschejeva istoimenska knjiga. To je skladba, s katero se Hanks vrne v otroštvo in je, ko mu je prvič pobožala ušesa, zanj pomenila življenjsko točko preloma. »V tistem trenutku, ko sem jo slišal, sem prestopil iz sfere otroka, ki poskuša dognati, kaj ga zanima, v sfero mladega moškega, mladeniča, ki hrepeni po tem, da bi bil umetnik. Tedaj sem se namreč začel spraševati, kaj so te besede, ki se mi motajo po glavi. In ni minilo dolgo, ko sem začel zahajati v dramski konservatorij, da bi videl igre, za katere sploh nisem vedel, da obstajajo,« pravi oskarjevec, ki pa je nato, ko se je malce zbral, priznal, da so bile vse besede, ki so se mu v tistih dneh motale po glavi, tako ali drugače povezane s samoto in osamljenostjo. »V glavi sem imel cel besednjak osamljenosti.«

Ob Riti nikoli več sam

Čustveni manko se je v Tomovem srcu pojavil po ločitvi staršev, četudi priznava, da se nikoli ni znašel v navzkrižnem ognju med mamo in očetom. Noben od njiju ni svoje jeze ali zagrenjenosti, če sta ju morda čutila, pokazal ali se znašal nad otroki. »Vseeno pa smo bili zmedeni, saj nam nihče ni rekel, da za to, kar se dogaja v naši družini, mi nismo nič krivi.« A če je nato morda upal, da bo občutek samote zbledel, ko je pri 22 popeljal pred oltar stanovsko kolegico Samantho Lewes, se je pošteno zmotil. Četudi je tedaj doživel dva najlepša dogodka svojega življenja, rojstvo sina Colina in hčerke Elizabeth, ki sta vsekakor bila balzam za igralčeve rane osamljenosti. A jih je dokončno zacelila šele Rita Wilson, žena številka dve. »Nenadoma spoznaš osebo, ob kateri končno lahko rečeš, da te razume, da resnično dojame tvoje bistvo. Mislim, da nikoli več ne bom osamljen, to čutim, vse odkar sem spoznal Rito,« pravi Hanks. Ki se na svojo ljubljeno spomni vsakokrat, ko zadonijo zvoki skladbe Once in a lifetime (Enkrat v življenju).