Tilda od konjskih stav 
do ženske leta 2014

S svojim androgenim videzom morda ni tipična lepotica, ki bi krasila naslovnico moške revije, pa vendar s tokratne številke revije GQ sije Tilda Swinton. Visoka, vitka, malce sključena in vsekakor nenavadna ženska, ki je zgolj v tem letu na velikem platnu upodobila nemrtvo krvoločno muzo, se zlila v eno z v led vklesanim futurističnim svetom ter kot Madame Céline Villeneuve Desgoffe und Taxis navduševala v uspešnici Grand Budapest hotel. Iz ene vloge v drugo je prestopala z lahkoto kameleona in z vsakim likom pustila poseben pečat. Pečat svoje edinstvenosti. In to je več kot zadosten razlog, da jo je revija GQ izglasovala za žensko tega leta.

Prejemnica oskarja. Modna muza. Legenda avantgarde. Vsesplošen navdih. Vse to in še več je nenavadna Britanka, ki očitno vse, česar se loti, spremeni v zlato. Tudi vpisovanje na stavne lističe na hipodromu, kar ji nekdaj ni le dvigovalo adrenalina, ampak tudi plačevalo položnice. »Bila sem poklicna hazarderka. Ko sem še živela v Londonu, sem si nekaj let služila denar le tako. Večino denarja so mi tedaj prinašali konji, na katere sem stavila,« se nenavadne, četudi le začasne poklicne poti spominja Swintonova, ki ji je bila sreča očitno mila, z le eno stavo, na le enega konja in na eni dirki, se ji je bančni račun namreč tako odebelil, da je z bankovci, ki ji jih je pritekel urni konj Devilry, »vsa družina preživela skoraj vse leto«. Večinoma zaradi Berta Mathesona, vrtnarja njenega dedka, ki jo je dodobra podučil o umetnosti konjskih stav. »Naučil me je, kako iz skupine konj izločiti zmagovalca. To je čuden sistem, ki pa nekako vendar deluje. Ne vselej, a pogosto. Povezano je s konjevo držo, dobrodošlo je tudi znanje o določenih konjih, toda bistvo je drugod. Bistveno je, da konje opazuješ in se sprašuješ, ali gledaš zmagovalca ali poraženca,« je svoj nič kaj natančen recept za občutenje zmagoslavja na hipodromu izdala ekscentrična lepotica.

Vsekakor je nenavadna. Drugačna. In ta občutek jo spremlja že od mladih nog. »Dolgo sem bila skoraj prepričana, da sem najdenček. Dete, ki so ga starši po naključju našli pod kakšnim grmičevjem,« je občutek, da ne pripada niti lastni družini, vsaj ne povsem, pojasnila Tilda. Njo je gnala igralska žilica, a njen oče je pripadal dolgi liniji vrlih vojščakov, njen praprastric pa je bil izumitelj in znanstvenik. »Bila sem prepričana, da se po naših žilah ne more pretakati ista kri. Toda z leti sem začela spoznavati, da v sebi nosim genski zapis Swintonovih.« Kako tudi ne, vsi so malce drugačni od večine.