Tenisačica končno obožuje svoje obline

Na teniškem igrišču ji ni para, po zlatih olimpijskih odličjih – pri njej doma namreč visijo kar štiri – se ji ob bok lahko postavi kvečjemu sestra Venus. A ne le, da je Serena Williams nesporna zmagovalka tenisa, zdaj je po dobrem desetletju premagala tudi svojo največjo finančno tekmico Marijo Šarapovo in jo zrinila s prestola največjih športnih zaslužkaric. S skoraj 25,7 milijona evrov, kolikor jih je zaslužila v minulih 12 mesecih, so jo pri reviji Forbes namreč razglasili za najbolje plačano športnico preteklega leta. Toda kljub skoraj nepredstavljivim uspehom, športnim in finančnim, se je tudi Williamsova dolga leta bojevala s podobo, ki je vanjo zrla iz ogledala. Nikakor ji ni bila pogodu. »Ko sem bila mlajša, se v svoji koži nisem počutila najbolje. Če sem pogledala druge športnice, sem videla, da imajo precej drugačno telo kot jaz,« je odkrito dejala tenisačica in pridala, da je na račun svojega telesa požela precej kritik in da ji nikakor ni bilo lahko sprejeti same sebe. »Toda zdaj so obline na ženski postale modne in sem srečnejša. Zadovoljnejša! Rada imam svoje telo.«

Na vrhu je samotno

S skoraj že nečloveško vztrajnostjo in neizmernim talentom se je po teniških igriščih začela poditi pri komaj treh letih, enajst let pozneje pa je že začela poklicno pot tenisačice. V 20 letih si je prislužila več kot 67 milijonov evrov in si na igriščih priborila 36 pomembnih lent, tudi 21 grand slamov. A to vseeno ne zagotavlja (absolutne) sreče. »Samotno je na vrhu. Veliko je takih, ki me ne marajo, vsak govori o tebi za tvojim hrbtom,« priznava šampionka, vseeno dobro zavedajoč se, kako močno zaledje podpore ima v svojih oboževalcih. »Na vsak negativni komentar je 300.000 dobrih. Moji navijači so neverjetni.« A so jo vseeno skelele zlobne, pikre pripombe, ki že dolga leta letijo na njeno mišičasto postavo, precej oddaljeno od koščenih teles manekenk, ki krasijo naslovnice revij in v nas zevajo z reklamnih panojev. »Ženskam postavljajo nemogoče standarde,« pravi športnica, ki poskuša dekletom vcepiti v glavo, da so lepe prav takšne, kakršne so. »Videti sem kot povprečna športnica, kot vsakdanja ženska, ki hodi po ulici, morda sem le malce močnejša. In všeč sem si. Vseeno je, ali nosiš majhno konfekcijsko številko ali kot jaz malce večjo, moraš si biti všeč in biti zadovoljen sam s sabo.« A tudi sama je prehodila precej bolečo pot, da se je vendar dokopala do tega spoznanja.

Poskusite teči s takšnim oprsjem

Marsikdo se je obregnil ob njeno nabito, krepko in mišičasto telo. A to je bilo tedaj, ko je njen obraz poznal že ves svet. Borbe s samopodobo so se za Sereno začele že precej prej. Že v otroštvu, ko je odraščala z dve leti starejšo sestro Venus, precej vitkejšo od nje, kot pravi. »Jaz sem bila nabita, ona suhcena. Poleg tega je večina športnic precej vitkih, zato nisem vedela, kako naj se soočim s svojim odmikom od tega. Imela sem večje, bolj izrazite obline in velike prsi,« pripoveduje Serena ter pridaja, da ni šlo zgolj za zunanji videz, temveč tudi povsem telesno udobje. »Kar naj katera poskusi teči s prsmi, ki potrebujejo oporo nedrčka v velikosti F. Ko skačejo visoko gor in dol. Ne le da je to neizmerno moteče, temveč tudi nevarno!« Zdaj, ko jih šteje 34, pa lahko končno pogleda v ogledalo in se od svoje podobe odvrne z zadovoljnim, samozavestnim, celo malce samovšečnim nasmeškom. »Dolgo sem potrebovala, da sem sprejela samo sebe. Da lahko glasno priznam, da sem si všeč. Morala sem se le ozreti naokoli in najti drugačne ideale. Všeč mi je, da sem polna, bujna, močna ženska. Sem močna in lepa hkrati. In prav nič ni narobe, če to priznaš. Na glas. Gledati moramo vse pozitivno na nas, ne pa da se osredotočamo na napakice.« To je prvakinjino sporočilo vsem dekletom. Da je več kot le ena vrsta lepote, je izkričala tudi v prihajajočem dokumentarcu Serena, s katerim si ne želi le razkriti pritiskov, ki jih poklicni športniki, posebno tisti v svetovni špici, doživljajo vsak dan, temveč tudi razgaliti drugo plat sebe. »Da ljudje vidijo tudi Sereno zunaj igrišča.«