Televizijska zdravnica prestara za drugo vlogo

Lepota naj bi v Hollywoodu odpirala marsikatera vrata. A kot povsod drugod tudi tam čas teče in lepota mladosti odcvita, morda celo hitreje kot v resničnem vsakdanu običajnih ljudi. To nadvse dobro ve Ellen Pompeo, srce priljubljene zdravniške nanizanke Talenti v belem, ki se je odločila ostati pri seriji, ki ji je prinesla slavo in denar. A ne zaradi mastnih honorarjev, ki so jo lani ustoličili kot četrto najbolje plačano televizijsko zvezdnico – le ena epizoda naj bi ji namreč navrgla 300 tisočakov –, temveč tudi zaradi tiktakanja ure. »Pri seriji ostajam le zaradi let,« je povedala rjavolaska, ki je zdaj potrdila, da pri Talentih ostaja tudi v 13. sezoni, ki naj bi na male zaslone prišla z letošnjo jesenjo.

Štela jih je 35, ko si je prvič nadela belo haljo zdravnice Meredith Grey in v hipu osvojila svetovno občinstvo. A je že tedaj vedela, da je morda ujela še zadnji vlak, da si v deželi sanj in iluzij ustvari ime. »Imela sem jih nekaj čez 30, a sem bila dovolj modra, da sem vedela, da se moj čas, vsaj v Hollywoodu, že počasi izteka,« pravi lepotica, ena redkih, ki so pri seriji že od začetka. Kajti medtem ko so ji nekateri po nekaj sezonah pomahali v slovo, denimo Patrick Dempsey in Katherine Heigl, Pompeova ostaja. »Vem, kako težko je ženski pri tridesetih ali morda celo štiridesetih dobiti vlogo. Zato sem se vprašala, čemu obrniti hrbet nečemu, kar je noro uspešno in mi prinaša veliko denarja. In če zdaj pomislim, sem prepričana, da sem se pravilno odločila.« Čeprav ji je vsakokrat, ko prižge televizijo in uzre svoj obraz, pri srcu malce tesnobno. »To je kot nočna mora, verjetno najhujši del mojega poklica, ker imaš vseskozi pred očmi proces lastnega staranja.« To pa je vendar nikoli ni dovolj zmotilo, da bi posegla po čudežih sodobne lepotne medicine.

Botoks ni zanjo

Televizijska zdravnica se je odločila, da botoks preprosto ni zanjo. Tudi ker staranje pač doleti vsakogar. Ob vsaki novi gubici malce zamiži, a se z njo nato sprijazni. Toda z enim vidikom svojega videza se vendar ne more povsem sprijazniti. No, ali vsaj s tem, kaj pravijo ljudje. Zaradi koščenega telesa je namreč že dolga leta tarča kritik, da se skrivaj spopada z motnjami hranjenja, da se je najverjetneje ujela v začarani krog anoreksije. To bi rada enkrat za vselej razčistila. »Včasih so me te obtožbe motile, saj so mi krhale samozavest. Zdaj pa me jih je groza, ker se nekatera dekleta po meni zgledujejo in so zaradi govoric o anoreksiji prepričane, da morajo, če želijo biti vitke kot jaz, zapasti v motnje hranjenja. Ob tem me spreletava srh. Nimam težav, sem le po naravi suha.«