Telesni stražar ji je dovolil v smrt

O njeni smrti so dolgo krožile teorije zarote, toda nekdanji šef varnostne službe zdaj pokojne princese Diane je preprosto pojasnil, da so krivi telesni stražarji, ker so ji dovolili, da je sedla v avtomobil s pijanim voznikom.

Ken Wharfe je nedavno objavil knjigo o svojem službovanju na dvoru in prijateljstvu, ki ga je ustvaril s priljubljeno Diano. Še zdaj se živo spominja noči, ko ga je poklical nadrejeni in mu sporočil, da je princesa ljudskih src umrla v pariškem predoru. »Diano sem varoval šest let, Trevor Rees Jones pa pred nesrečo le nekaj tednov. On ni bil iz naših vrst, bil je nekdanji vojak, ki ga je najel Dodi Al Fayed, in ni opravil potrebnega šolanja, da bi varoval kraljevo družino,« je kritičen Wharfe. »Ni razumel poslanstva paparacev. Doživljal jih je kot sovražnikovo vojsko, povrhu pa mu je bila Diana všeč in ji je hotel ugoditi. Zato je privolil v to, da se odpeljejo z avtomobilom, ki ga je vozil pijani Henri Paul. Ampak to je nedopustno. Do varovane osebe nikoli ne smeš čutiti strahospoštovanja. Ti si odgovoren za njihovo življenje, zato moraš storiti tisto, kar je prav, ne pa tistega, kar si oni želijo.«

Diana je po ločitvi zavrnila kraljičino ponudbo, da bi jo varoval Scotland Yard, Wharfe pa je prepričan, da bi bila še danes živa, če bi jo sprejela, kajti njihovi možje ne bi nikoli dovolili dirke s paparaci. »Diane in Dodija ni umoril nihče, umrla sta v strahotni nesreči, ki pa bi se ji lahko izognili. Kriv je Dodi, ker je naročil pijanemu vozniku, naj jih pelje, in kriv je telesni stražar, ker se ni vpletel in preprečil vožnje. Dodi je naročil vozniku, naj se izogne paparacem, telesni stražar pa je prestrašen molčal. Naloga telesnega stražarja ni to, da upošteva varovanca, temveč da se odloča po lastni presoji. On mora biti avtoriteta v kritičnih situacijah. Dodiju in Diani ni niti naročil, naj si pripneta varnostne pasove! Sicer pa jim paparaci niso stregli po življenju, če pa so jih že tako motili, bi morali za pomoč pravočasno zaprositi francosko policijo za dodatno varovanje,« je še dejal.

Wharfe je tudi prepričan, da so teorije zarote povsem nesmiselne, kajti načrtno umoriti toliko ljudi v predoru, medtem ko jih preganjajo paparaci, bi bilo neizvedljivo, pojasnjuje: »Bilo bi preveč tvegano, če bi ju hoteli pokončati, bi se raje domislili druge metode.« Nekdanji varnostnik dobro pozna tudi princa Williama in Harryja, s katerima je preživel kar veliko časa, mlajši pa ga neverjetno spominja na pokojno princeso: »William je bil vedno zadržan in resen, Harry pa odprt in zabaven kakor njegova mama. Harry bi moral biti kralj, samo on bi lahko monarhiji vrnil nekdanjo slavo. Kot otrok se je pogosto hotel igrati z menoj, brez zadržkov me je vprašal, ali si lahko sposodi moj vokitoki. Williamu kaj takšnega ne bi prišlo na misel. Vedno je bil zelo resen, nikoli se ni zlil z množico, običajno je izstopal. Zavedal se je, da ima posebno vlogo, Harryju pa ni bilo mar za kraljevi status.« Tako tudi Diani ni bilo, Wharfe je še prepričan, da je pošteno prizemljila britanski dvor, čeprav so se princesinim modernim pogledom na monarhijo takrat upirali in jo celo obsojali, zdaj živijo natančno tako, kakor bi si ona želela.

»Prav zaradi Diane in pa tudi varuške, pokojne Olge Powell, stoji William z nogami trdno na tleh. Diana se ni ozirala na njegov status in z njim ravnala kakor z navadnim smrtnikom. Tako tudi Olga. Večkrat mu je rekla: 'William, rada te imam, ampak mi nisi všeč,'« se spominja Wharfe, ki še ocenjuje, da bi se moral drugi v vrsti za britanski prestol nekoliko bolj sprostiti v bližini medijev in opustiti tako togo držo. S tem bi si zagotovo pridobil dragocene točke, ki Harryju zaradi lahkotnosti kar dežujejo.