Nekatere bojne rane so boljše kot druge. Nekatere so manj sramotne, druge bolj. In če se Quentin Tarantino na kaj spozna, so to vsekakor nasilje in poškodbe, ki jih v njegovih filmih ne manjka. Navsezadnje je prepričan, da je nasilje na platnu najboljša zabava, film pa skoraj ni vreden ogleda, če »v njem ni moškega, ki krvavi kot zaklan pujs«. Toda četudi je eden najvplivnejših režiserjev svoje generacije nasilju podelil noto estetike, je privlačnost prelivanja krvi še kako odsotna iz njegovega resničnega življenja. Kar je veliki filmar dobro spoznal na lastni koži, saj je o svojem pretepu s taksistom skoraj eno leto molčal ter ga tajil celo najboljšim prijateljem. Navsezadnje bi tovrstni prizor lahko ušel iz katerega izmed njegovih scenarijev, a se mu je dogodil pred newyorškim nočnim klubom. »Ni me udaril. Zagnal se je vame in mi zobe zasadil v prsi. Ugriznil me je v bradavico!«
Zvezdnik, ki se je letos srečal z abrahamom, ni nikakršen zelenec, ko gre za obračunavanje s pestmi ali za bližnja neprijetna srečanja s predstavniki zakona. Navsezadnje ga je poskušal pred 16 leti za pet milijonov olajšati Don Murphy, producent uspešnice Rojena morilca, ki se je rodila v Tarantinovi glavi. Kajti četudi sta sodelovala pri krvavi zgodbi o morilskem paru, je Murphy potegnil črto pri nasilju v resničnosti, ko naj bi ga Quentin v restavraciji zalučal v steno in udaril. A še preden so se ti duhovi pomirili, je razboritega režiserja že čez eno leto zvlekla na sodne klopi še stilistka Leila Mwangi, ko naj bi Tarantinov dobro odmerjeni udarec, namenjen njenemu partnerju, pristal sredi njenega obraza, da se ji je iz čela ulila kri. A jo je odnesla z zgolj ovrženo tožbo namesto z zahtevanimi 15 milijoni.
.
Toda medtem ko bi oskarjevec tedaj lahko potegnil krajši konec zaradi napada na žensko, jo je tokrat skupil, ker se je ženski postavil v bran.
Marsikdo verjame, da je galantnost izumrla vrlina
Toda ko se je nevljudni taksist z za vsako žensko bolečimi besedami spravil na zvezdnikovo spremljevalko, se je ta nemudoma prelevil v princa na belem konju. V viteza, pripravljenega s surovo silo braniti čast svoje dame. Četudi je prvotno morda sam zasejal zamero, ko newyorškemu taksistu ni želel pustiti napitnine. »Že od trenutka, ko sva sedla v taksi, je bil voznik nesramen, zato sem mu kaj hitro naročil, naj ustavi. A je postal še bolj razdražljiv, užaljen,« se spominja Quentin, ki za neprijetno vožnjo ni želel pustiti niti centa napitnine. »Hotel sem, da mi vrne ves preostanek, četudi je bilo le 50 centov. Kar je nejevoljno storil in mi zabrusil, naj denar kar obdržim in ga porabim za lepotno operacijo svoje spremljevalke, češ da jo nujno potrebuje.« Ob čemer se je v režiserju predramil prastari nagon po zaščiti družice. Stekel je okoli taksija, besen in z jasnim ciljem, gorečo željo, da iz brezobzirneža izbije ves posmeh. »Udaril sem ga tako močno, da ga je odneslo v avto, nato pa sem se s pestmi spravil še nad njegov obraz. Kar pa so opazili varnostniki nočnega kluba, pred katerim smo stali. Zagrabili so me in me dobesedno zvlekli z njega. Bil sem ukleščen, kar je opazil tudi taksist, zato je mojo nemoč izkoristil za napad.« Toda namesto moške uporabe pesti in brc se je določil za malce drugačen pristop. Zobe je zasadil v zvezdnikov nezavarovani prsni koš in zadel v sredo tarče – prsno bradavico.
Režiser in scenarist, čigar neizmerni talent so prepoznali in nagradili že kritična srenja filmskega festivala v Cannesu ter podeljevalci oskarjev in zlatih globusov, dolgo leto o nenavadnem pretepu ni spregovoril niti besedice. Deloma zaradi sramu, ker jo je skupil njegov občutljivi del, deloma – in verjetno predvsem zato – ker si nikakor ni želel spet nakopati roke zakona. Ki se običajno spravi na njegov bančni račun. »Letos sem se že dvakrat zapletel v pretep. Enega sem začel sam, drugega sicer ne, a v obeh primerih se prah nikakor ni želel poleči. Vlačili so me po časopisih, vsakokrat pa sem moral plačati 30 tisočakov. A to je verjetno cena, ki jo plačaš za slavo,« je razložil oskarjevec, zdaj prepričan, da njegovega mesa željni taksist pač ni vedel, s kom je imel opravka, saj bi sicer zaradi napada verjetno spet zrl v sodnika in razvezoval svoj mošnjiček.
