Z rdečim nosom in ravno takšnimi lički, živobarvno ali mavrično frizuro ter velikanskim nasmehom naj bi nas zabavali in spravljali v smeh. Toda klovni imajo na mnoge prav nasprotni učinek, ob pogledu na njih marsikoga zagrne tesnoba, nekaterim se naježi koža in jih preplavi groza. To je s pridom izkoristil tudi mojster grozljivk Stephen King in leta 1986 v literarni megauspešnici Tisto (It) zlu, ki se priplazi iz kanalizacije, nadel podobo krvoločnega klovna Pennywisa.
»Rad strašim ljudi. Mislim, da je lahko groza izvrstna zabava, ki je glede na obilje grozljivk in srhljivk tudi družbeno sprejemljiva,« pravi ameriški pisec, ki navdiha za svoje srh vzbujajoče mojstrovine ni našel v klovnih, pajkih ali morskih psih, ampak v pravljici o ljubkem jelenčku Bambiju.
King že desetletja s svojimi zgodbami, ujetimi med platnice, straši bralce. Njegovi temačni svetovi so pogosto zaživeli tudi na velikem platnu, denimo uspešnice Mačje pokopališče, Carrie, Misery in kultni hit Izžarevanje. Pojutrišnjem bo v kinodvorane prišel njegov strašljivi klovn v podobi Billa Skarsgarda. Medtem ko bodo gledalci v strahu zadrževali dih, klovn avtorja verjetno ne bi prestrašil. King je pač drugačen. »Ne znam razložiti. Stvari, h katerim me vleče, so vgrajene v meni. Tudi želja po grozi,« pravi pisec in dodaja, da se je želja po strašenju v njem rodila s prvim filmom, ki ga je videl. »Prvi film, ki sem ga gledal, je bila grozljivka – risanka Bambi. Ko je bil tisti jelenček ujet v gozdnem požaru, me je bilo groza in strah, hkrati pa sem se čutil živega in vznemirjenega.« To pa je natanko tisto, kar naj bi po njegovem mnenju bralci in gledalci dobili z grozljivkami.
