Štiri prijateljice bodo
 skupaj slavile sto let

Letos poleti se obeta rojstnodnevna žurka brez primere, z velikanske torte bo namreč vpila številka: 400.

Da pojasnimo, praznovale bodo štiri najboljše prijateljice, vse bodo čez nekaj mesecev, če jim le zdravje ne bo zatajilo, proslavile častitljivi jubilej. Leona Barnes, Elizabeth Hammett, Gladys Butler in Bernice Underwood ne poznajo življenja druga brez druge, družijo se že od prve svetovne vojne, pripovedujejo štiri čile in živahne dame, ki se poletnega slavja nadvse veselijo. Dneva, ko so se spoznale, se sicer ne spominjajo prav dobro, a zagotovo se je zgodilo v baptistični cerkvi na jugozahodu Washingtona, ki so jo obiskovale vse otroštvo. Dobro pa se spominjajo, da so se v najmlajših letih kratkočasile s kolebnico in gumitvistom, v najstniških letih kotalkale na Kapitol in opravljale vrstnice ter mladeniče, ki so jih snubili, pozneje pa so si delile družinske izkušnje. Dve dekleti iz štiriperesne deteljice sta bili nekaj časa tudi sostanovalki, tri so rodile v istem letu, 1933.; da se bodo njihove poti križale vse do konca, so vedele vseskozi, a da bodo skupaj proslavile kar stoti jubilej, se jim še sanjalo ni. »Neizmerno hvaležne smo za takšno življenje. Ne vem, ali nam bo Bog podaril še stoto leto, a nam jih je že 99, tako da bomo videle,« pripoveduje Leona. »Je pa ta prelomnica prišla zelo hitro, čas res beži,« poudarja vitalna Bernice, ki v častitljivi starosti vsak dan kolesari in redno pleše.

Vsi so vedeli vse o vseh

Štiri dekleta so skupaj prebrodila najrazličnejša obdobja ameriške družbe: v zgodnji mladosti so preprosto sprejele, da temnopolta dekleta ne smejo pomerjati oblačil v butikih kakor preostala in da morajo obiskovati ločene kinematografe, če si želijo ogledati film. Tudi šole so bile ločene, a zaradi tega si niso delale posebnih skrbi, pravijo. Raje so uživale v tistem, kar jim je bilo dano, pozneje pa seveda podprle najpogumnejše, ki so se postavljali po robu diskriminatorni oblasti. »Živele smo v prijetni soseski. Vedno smo bile tesno povezane, si pomagale v bolezni, kuhale druga drugi. Tudi drugi sosedje so bili uvidevni, vsi smo vedeli vse o vseh. Danes je povsem drugače, ko še najbližjega soseda ne poznaš,« ugotavlja Leona. Jugozahodni Washington, kjer se je rodil tudi Marvin Gay, je bil takrat dom predvsem afriškim Američanom in priseljencem iz vzhodne Evrope. Ta predel prestolnice je veljal za naprednega, saj je imel trgovsko središče in številne prodajalne z živili, več šol in baptistično cerkev, ki so jo 1860. zgradili in ustanovili takratni sužnji, a je večina prebivalstva živela v skromnih lesenih zgradbah. Dvajseto stoletje je bilo doba številnih prelomnic, kar so občutile tudi na lastni koži: njihovi sorodniki so se bojevali in umirali v drugi svetovni vojni ter korejski in vietnamski vihri, mnogi so se krvavo borili za odpravo rasne diskriminacije ob boku Martina Luthra Kinga ml. »Skozi vse to nam je pomagalo neomajno prijateljstvo,« poudarja Leona, ki se ji je pozneje uspelo zaposliti celo pri Agenciji za nacionalno varnost. »A seveda vam ne smem razkriti, kaj sem tam delala,« ponosno opozarja. Gladys je bila vse življenje gospodinja, Elizabeth prodajalka in pozneje poslovodja, Bernice pa je opravljala serijo poklicev: čistila je ribe v restavraciji, bila je kozmetičarka, izdelovala je klobuke, nazadnje pa štela denar v vladni tiskarni in kovnici denarja.

Navijajo za žensko predsednico

Jugozahodni Washington je bil vedno poln življenja, ljudje so se družili na ulicah, glasba se je slišala od vsepovsod; konec petdesetih pa se je začela temeljita prenova, ki je prikupne četrti zravnala z zemljo, podrli so tudi dekletom ljubo cerkev. Zgradili so neprijazne stanovanjske bloke in nova nakupovalna središča, prijateljice so se razselile po prestolnici. Toda vezi med njimi ni bilo mogoče pretrgati, še vedno so se družile in delile vse izkušnje: postale so babice, prababice in celo praprababice, vse so pozneje tudi ovdovele. Leona je izgubila tudi sina edinca, ko je bil star osemdeset, zaradi raka. In ko so upihnile 92. svečko, so bile prepričane, da so doživele in videle že prav vse. Potem pa se je zgodilo: Amerika je dobila prvega temnopoltega predsednika! »Tega si nisem mogla predstavljati niti v najbolj norih sanjah,« je še vedno ganjena Leona. »Obžalujem le, da moji sorodniki niso tega doživeli. Vse se je zgodilo po zaslugi njihovega neomajnega boja,« poudarja Gladys.

In kaj menijo o zdajšnji predsedniških kandidatih? »Bojim se, da se vračamo v tisti pekel, iz katerega smo si tako želeli pobegniti. Po drugi strani pa se nam morda obeta še večji napredek, saj predsednice še nismo imeli. Kdo ve, kaj se bo zgodilo,« še oceni Gladys, Leona pa togotno sklene: »Upam samo, da bomo živele še tako dolgo, da bomo izvedele.«