Vse prepogosto slišimo zgodbe, kako otroci zvezdnikov, ki jim je vse prineseno na zlatem pladnju, mečejo stran svoje sposobnosti in se raje vdajajo brezskrbnemu, uživaškemu slogu bogatašev. In se premnogokrat izgubijo ter zatavajo na samouničevalno pot omame in brezglavega veseljaštva, pogosto s tragičnim koncem. Toda starši za svoje potomce vendar želijo le najboljše, tudi če to pomeni, da jim morajo včasih vladati z malce bolj trdo roko. In jih morebiti celo razdediniti. A čeprav to v svetu slavnih ni razširjena praksa, se je bo vsekakor poslužil Sting, prepričan, da si njegovih šest otrok lahko ustvari dobro življenje tudi z delom svojih rok. Saj jim je ne nazadnje privzgojil delovnost.
Od dečka iz disfunkcionalne družine do superzvezdnika
Iz nič je ustvaril glasbeni imperij. Kajti medtem ko je pred 62 leti kot najstarejši izmed štirih otrok privekal v delavsko okolje matere frizerke in očeta, ki je vsakdanji kruh služil z mlekarstvom in inženirstvom, se je mali Gordon Matthew Thomas Sumner prelevil v enega najboljših tekstopiscev današnjega časa, v domu katerega se blešči 16 grammyjev in čigar glasba je našla pot v okoli 100 milijonov domov. Po večini gre zahvala materi, ki je spodbujala njegova sanjarjenja in strast do glasbe, ki jih oče nikdar ni razumel. »Želel sem postati uspešen glasbenik, četudi mi možnosti, morda ena proti nekaj milijonov, niso govorile v prid. Oče, prepričan, da so moje sanje absurdne, mi je nenehno prigovarjal, naj si najdem pravo službo. In tudi ko mi je uspelo, me še vedno ni povsem razumel, čeprav je bil ponosen name.«
V materi, ki je skozenj želela živeti polno življenje, je morda našel oporo in podporo, pa vendar je Sting že od mladih nog sanjal, da pobegne iz okolja, v katerem je odraščal. »Mati in oče sta nas sicer ljubila, a odraščali smo v nezdravem okolju. V mnogo pogledih smo namreč bili disfunkcionalna družina – starši niso bili srečni, imel sem občutek, da preprosto ne spadam v to okolje. Moral sem pobegniti od tam.« Kar spočetka ni bilo lahko. Stopical je od ene službe k drugi, poskušal preživeti, obenem pa igral po londonskih barih, kjer nihče ni imel posluha za njegov glasbeni talent. Do leta 1979, ko se je vse čez noč spremenilo. Ko je zazvenela skladba Roxanne in zvezdnikovo glasbeno skupino Police izstrelila med zvezde. Vse preostalo pa je nato dobro dokumentirana zgodovina uspeha.
Zapravil bo vseh 300 milijonov
V ranejših letih je občasno komaj postavil kruh na mizo. Danes, ko njegovo ime pozna ves svet in sedi na premoženju, ocenjenem na okoli 300 milijonov ameriških dolarjev, pa uživa v sadovih svojega dela in skoraj brez misli na jutri zapravlja v soju medijskih luči prislužene zelence. »Hvaležen sem, da imam denar. Znam ga ceniti, ker sem velik del življenja preživel skoraj brez prebite pare. In četudi nisem milijarder, sem premožen in znam v denarju uživati. A zaslužil sem si vsak peni, s trdim delom,« pravi glasbenik, ki pa kljub temu da je na njegovi plačilni listi okoli sto ljudi – od članov benda do hišnega osebja –, vendar želi z obema nogama stati na trdnih tleh. Kar je dejansko vse, kar želi tudi za svoje tri sinove in tri hčerke. Ne bo jim zapustil bogatega denarnega sklada, ampak raje možnost, da si vse prislužijo sami. »Ne želim jim zapustiti bogastva. Morajo delati, kar sem jim tudi privzgojil, zato me le redko prosijo za kaj. Ljudje predvidevajo, da so se rodili z zlato žlico v ustih, a v resnici jim nisem dal veliko. Vsaj materialnega ne, saj si želim, da jim uspe zaradi dela svojih rok in darov.« Ob čemer se zaveda, da jim ne bo lahko, v prvi vrsti zaradi njega samega. »Odraščali so v blaginji in v senci mojega uspeha. Kar ni lahko in ni najboljša popotnica za jutri.« Četudi se njegovi potomci zavedajo, da se, če se znajdejo v zagati, vedno lahko obrnejo na očeta. Le prositi ga ne smejo, naj jim zapusti milijone. Ki jih ne nazadnje čez nekaj let ne bo več. A ne, ker bi jih zvezdnik zapustil dobrodelnim ustanovam, ampak bo raje vse skopnelo za življenje na veliki nogi. »Povedal sem jim, da zanje ne bo ostalo veliko, saj ne zategujem mošnjička. Kar prislužimo, tudi zapravimo.«