Nekdanji kralj newyorškega nočnega življenja Stephan Lupino je uvrščen med elito svetovnih fotografov. V osemdesetih je zaslovel s fotografijami aktov, bil je tudi seks simbol Down Towna. »Zdaj sem še hujši,« mi pomenljivo pove, ko me poln energije sprejme na svojem domu v Zagrebu. Takoj pojasni: »Po poreklu sem Hrvat, a sem naturalizirani Američan. V New Yorku sem živel 12 let.« Takoj na vhodu opazim ogromno skulptur, pa tudi slik, mask, tronov. Svetovno priznani fotograf se namreč zadnje čase posveča predvsem monumentalnim skulpturam iz lesa, brona in železa. Kritiki trdijo, da gre zaradi izvirnosti za povsem novo umetnostno smer in so jo poimenovali lupinizem. Zdaj ga zanima samo lupinizem, vse drugo je preteklost. A jo je lepo obujati. »Prejšnje leto me je revija Paper uvrstila med 10 nepozabnih ljudi osemdesetih let iz nočnega življenja Down Towna,« mi pove, ko mi razkaže nekaj vrhunskih fotografij. Na njih opazim tudi Andyja Warhola. »Mi smo ga klicali 'Živeča smrt',« se nasmeji in razloži, da je odklonil fotografiranje zanj. »Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi delal zanj. Ampak meni je všeč tako, kot je. Nič ne obžalujem. V tem obdobju me ni zanimalo fotografiranje zvezd. Raje sem se lotil umetnosti in fotografiranja v nočnih klubih ter golih žensk.« Svetovno slavo pa je pridobil ravno s fotografiranjem znanih ljudi. Občasno še dela projekte, ki so mu všeč. Naredil je fotografije za zadnji album 2Cellos, pred njegovim objektivom pa so med drugim stali Mick Jagger, Billy Idol, Brian Ferry in številni drugi. Pokaže mi fotografijo Naomi Campbell, ki mu je prav tako pozirala. »Naomi je moja prijateljica. Panter! Nora je bila,« pove v smehu. In katera muza je najljubša? »Ni je bilo. Kot si videla v knjigi, sem imel vsako noč drugo muzo v nočnih klubih.« Njegova muza lahko postanete tudi vi, če pokličete v našo redakcijo, za Slovenske novice bo namreč Stephan pripravil koledar. »Komaj čakam. Že dolgo nisem fotografiral slovenskih deklet. Zelo rad imam Slovenke. Slovenija mi je od nekdaj bila pri srcu. Ko sem bil majhen, sem odraščal blizu slovenske meje. In vedno sem imel slovenska dekleta,« se pomenljivo nasmehne. »Nekako so bolj avantgardna od hrvaških.« In kakšna dekleta išče za naš koledar? »Nikoli nisem maral tipičnih anoreksičnih lepotic. In nikoli mi ne bodo všeč. Rad imam vse ženske, morajo pa imeti svoj stil, osebnost. To iščem.«
Za teden dni 50 tisoč dolarjev
Iz osrednjega prostora me odpelje na balkon, kjer se vidi ves Zagreb. »Tukaj imam največ časa, skiciram in finiširam. V delavnici je vse umazano, tu pa počasi delam,« pove in razloži, da stvaritve nastajajo na več lokacijah. V naravnost umetniškem kaosu, ki vlada v njegovem stanovanju, večino pohištva je sam naredil, pa razkrije, da ima za svojo dušo tudi savno in džakuzi. Ves čas tudi potuje. Prejšnji teden je imel razstavo v Münchnu, kmalu bo v Londonu. V kultni galeriji Fine Art Kolhammer-Maringer na Dunaju so njegova dela razstavljena v družbi dveh zgodovinskih velikanov, med Picassom in Chagallom. V luksuzni galeriji v New Yorku, ki jo ima v lasti italijanski modni oblikovalec Domenico Vacca, pa je glavna atrakcija njegova skulptura Fire Woman, ocenjena na 200 tisoč dolarjev. »Nočem je prodati, ker vem, da bo vredna še več.« Nato mi pokaže nekaj svojih skulptur. »Čez 100 let bo to na isti ravni kot Picasso.« V zadnjih 10 letih je ustvaril več kot 600 umetniških del. »Vse sem v to investiral, ves svoj denar.« Svojo neskončno energijo zlije v skulpture in slike. Kot pravi, zdaj izhaja iz njega tisto, kar se mu je kopičilo v letih, ko se je v New Yorku družil z velikimi umetniki. »Lupinizem je kreativna, nora, navdihujoča, nadrealna in razsvetljena energija, ki je 100 let pred svojim časom.« V New York je prišel, ker je želel postati igralec in medtem ko je obiskoval igralsko šolo pri Stelli Adler, kjer sta študirala Robert de Niro in Marlon Brando, je poziral kot model. Preden je kot fotograf delal za italijanski Vogue, se je v njem sam pojavil kot fotomodel. Na fotografijah ga občudujem v reklamnih kampanjah za Sony in Valentino. »Ko sem videl, kako oni fotografirajo in da jaz lahko boljše fotografiram, sem se tega sam lotil.« Pokaže mi fotografije iz nočnega kluba v Tokiu, ko je bil že uveljavljen fotograf. »Najeli so me in za teden dni sem tam za honorar dobival 50 tisoč dolarjev.« Ob tem se nekoliko zazre v preteklost in pove: »Zdaj vidiš, od kod izhaja lupinizem. Že takrat je nastajal.« Še vedno ga mnogi želijo v vlogi fotografa. »Tudi Domenico Vacca hoče kampanjo, ampak mene to več ne zanima, ne izpolnjuje me. Prelahko je.« Pokaže na svoje skulpture in ponosno pristavi: »To bo ostalo celo življenje.« Po premisleku še doda: »Ljubim fotografijo, to je ena od mojih ljubezni. Ampak mi ni dovolj. Fotografija me ni nikoli izpolnjevala. Niti takrat. Vedno sem želel nekaj več.« Zasanjano pogleda svoje stvaritve: »To me popolnoma izpolnjuje.«
Severina je Cicciolina
Med pogovorom naju spremlja prijetna glasbena kulisa, a Stephan priznava: »Tišina je moja najboljša glasba, ko ustvarjam nekaj najboljšega.« Pojasni mi, da ne mara popularne glasbe. »Ko v lokalu slišim popularno glasbo, grem ven. Beyonce, Severina, vsi naši pevci … Grozno! Jaz jih kličem onesnaževalci etra. Vi jih nimate toliko, ampak imate radi naše onesnaževalce etra. Smešno, Slovenci avantgardni, ampak imate radi onesnaževalce etra,« se nasmeji. Povem mu, da je pri nas Severina kraljica, ob tem se nekoliko namuzne in pove: »Ona ni pevka, ampak 'zabavljačica'. To je očitno. Nikoli nisem gledal njenega porniča. Vse govorijo proti njej, a hkrati bi vse hotele biti ona in tako je ona vse bolj popularna. Severina je kot Cicciolina!« Tudi narodna glasba mu ni všeč. »Naši imajo radi tudi narodne. Ko to slišim, se mi zdi, kot da volkovi zavijajo. Volkovi so mi bolj simpatični,« še pove v smehu. Nato mi, kot modni navdušenki, pokaže svoje polne omare in razkrije, da mu je bil najljubši oblikovalec Alexander McQueen. Med našim fotografiranjem se je kar trikrat preoblekel. »Lahko se desetkrat preoblečem in vsakič je drugače. Rad imam modo, ampak nisem žrtev mode. To vse je lupinizem. To bo čez 10 let svetovno gibanje. Že zdaj mi veliko ljudi sledi.« Ko gre ven med ljudi, pa rabi kamuflažo, kot pravi. »Kamuflažo imam rad, ker mi sicer ljudje jemljejo energijo. Veliko ljudi sem odstranil iz življenja. Zelo malo se družim, še posebej tukaj v Zagrebu. Vsi so dolgočasni. Jaz rabim energijo za delo. Veliko pomagam, od nekdaj sem rad pomagal. Da bi pa sedel po lokalih in razglabljal o neumnostih, preteklosti … Ne maram živeti od stare slave. Vedno je nov začetek. Lupina vstavljam v svojo umetnost, ne v vsakodnevno življenje.« Med pogovorom še razkrije, da ima srečo, saj ima za zdaj vseh 10 prstov. »Moral bi klonirati te roke. Redno moram trenirati, grem na fitnes, trening. Vsak dan treniram po eno uro, drugače ne bi mogel dvigovati svoje skulpture. To je fizično delo. Poleg intelektualnega. Nisem eden od tistih umetnikov, ki delajo koncepte, naredijo eno stvar in jo gledajo mesec dni.« Nato mi da za potipati mišice, da se še sama prepričam. Ne moremo mu oporekati, saj je bil vendar nekoč svetovni prvak v karateju.
Preveč ljubezni, da bi se koncentriral samo na eno
Še vedno mu je najbolj pri srcu New York. »Moral bi biti več tam, saj bi se potem hitreje prebil globalno. Ampak ne morem. Tukaj imam otroke, mamo. To mi je pomembnejše.«
Pokaže mi fotografijo otrok in pojasni, da sta dva na Hrvaškem, eden pa v Los Angelesu. »Z dvema ženskama imam otroke. To je tisto, za kar vem,« se pošali in iskreno tudi pove, da ne bi mogel biti dober soprog in zaradi tega ni poročen. »Nisem hipokrit. Danes imajo vsi ljubice. Jaz ljubim resnično. Ne moreš biti umetnik in se pretvarjati.« Ko ga nekoliko začudeno pogledam, mi pojasni: »Misliš, da je v zakonu ljubezen? Prvo in drugo leto je ljubezen, potem pa je zakon posel.« Zato Stephan ves čas išče ljubezen. V smehu razkrije. »Preveč ljubezni imam, da bi se koncentriral samo na eno.« Čeprav opaža: »Ko sem imel muze, sem potrošil veliko energije, zdaj je tega dosti manj in to zdaj prihaja ven, vse te seksualne energije. To je neverjetno! Muzej Louvre lahko napolnim s svojimi stvaritvami. Vse to izhaja iz ljudi, oni so mi glavni. Ampak ne vsakdanji, realni, to ni umetnost. Rad imam vse, kar je surrealno. Meni je inspiracija drug svet, ta svet mi je prenasičen.« V stanovanju opazim še veliko križev, ki jih je ustvaril. »Protestantski, pravoslavni, katoliški …Vendar ima svojo religijo, ki sem jo kreiral,« se nasmeji. Ob slovesu ga še povprašam, kam vodi njegov lupinizem, in Stephan vzneseno pove: »Lupinizem gre v nebo, vesolje!«
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
