Z glasbenim prvencem, singlom Wuthering Heights, je Kate Bush pri rosnih 19 letih omamila glasbeno sceno in kot prva ženska kar štiri tedne kraljevala na vrhu britanskih glasbenih lestvic. V etru je odzvanjal njen malce eklektični, a hkrati nadzemeljski glas, ki je navdihnil vrsto drugih umetnikov, tudi islandsko pevko Björk. A najsi je Katina glasba zvenela skoraj kot iz drugega, vilinskega sveta, so v njej vsaj v mladih letih hrumela precej bolj zemeljska nagnjenja. »Bila sem preveč sramežljivo dekle, da bi lahko bila huliganka. A v meni je vseeno močno utripala huliganska žilica,« je razkrila danes 58-letna glasbenica.
Zanimiva, a težka in naporna. Včasih sem bila že obupno osamljena. S temi besedami je svoja najstniška leta povzela Busheva, ki v katoliški dekliški šoli nikakor ni našla sebi podobnih. In verjetno je bila prav zaradi tega pogosto tarča vrstniškega nadlegovanja, zasmehovanja in zastraševanja. »V šoli sem postala zelo sramežljiva in zaprta sama vase. Nekatere sošolke so se spravljale name, da sem zaradi njih precej trpela. Šolsko okolje je bilo kruto, posebno za samotarko, kakršna sem bila jaz,« je povedala. Ničkolikokrat je prejela celo udarec ali dva. Povrhu niso bila le dekleta, ki jim ni bila všeč, tista, zaradi katerih je v šoli preživljala najstniški pekel. Tudi ljudje, ki jih je prištevala med prijatelje, so jo občasno zbadali. »Moji prijatelji so se igrali igro, katere bistvo je bilo, da se me povsem ignorira. To me je močno prizadelo.«
Prikrita huliganka ali ne, v šoli je padla v skupino osamljenih, ranljivih, izobčenih. To jo je spremenilo. Kajti čeprav je bila kot mlada deklica menda ekstrovertirana, so zbadljivke na šolskih hodnikih naredile svoje. Izgubila je samozavest, prenehala je celo plesati po glasbi. Edino, česar ni opustila, je bilo pisanje pesmi, kar je počela že od desetih. A je vendar pesnila in skladala skrivaj, v strahu, da je ne bi še bolj izobčili. »Še po tem, ko sem šolo že zaključila, sem čutila težo osamljenosti, ki je bila neznosna.«
Trikratna nominiranka za grammyja se že približno dve desetletji greje v ljubezni moža, kitarista Dannyja McIntosha, ki mu je leta 1998 povila sina. A čeprav je tudi pred njim uživala v dolgotranjem razmerju s kitaristom Delom Palmerjem, je v šolskih letih vendar trpela eno neuslišano ljubezen za drugo.
»Fantje so mi bili resnično všeč. Že od nekdaj. Vselej znova sem se grozno zatrapala v koga, vedno v starejšega od mene. In bilo je grozno in boleče. Sama sem vzdihovala za njimi, prepričana, da so nebeško lepi, a dlje od občudovanja nisem prišla. Vse je ostajalo pri neuresničenih fantazijah, niti opazili me niso.« Verjetno do njenega 19. leta, ko je zavzela svet s svojo glasbo. »Neverjetno, kako se je vse spremenilo. Dobesedno čez noč.«