Prvo ime bluesa in glasbe, ki mu je sledila, je nedvomno Robert Leroy Johnson, ki je med letoma 1936 in 1937 ustvaril posnetke, ki so do temeljev spremenili pristop h glasbi, definirali identiteto tako imenovanih singer songwriterjev in še danes močno vplivajo na glasbenike po vsem svetu. Že zgolj življenjska zgodba glasbenika, ki se je rodil leta 1911 v Hazlehurstu v zvezni državi Mississippi, je odeta v skrivnosti in slabo dokumentirana.
Vemo, da je umrl star komaj 27 let, najverjetneje je bil zastrupljen, ker se je zapletel v ljubezenski trikotnik. Med glasbeniki je znana legenda, da je prodal svojo dušo hudiču v zameno za glasbeni uspeh. Pozneje so številni glasbeniki umrli prav v 27. letu starosti – Jim Morrison, Jimi Hendrix, Janis Joplin, Amy Winehouse, Brian Jones, Kurt Cobain – vendar Johnson za časa svojega življenja ni dočakal slave. Umrl je le malo pred tem, ko bi moral nastopiti na odmevnem koncertu v New Yorku, ki bi ga zagotovo katapultiral med zvezde.
Preživljal se je predvsem kot poulični glasbenik, igral je po različnih juke jointih (beznicah z živo glasbo) in na sobotnih plesih. Veliko je potoval, znal je brez sledi izginiti iz mesta in se vrniti po letu ali dveh. Govorilo se je, da je bil neprestano v sporih in da so ga ljudje preganjali. Rad ga je dal na zob in med dekleti je bil zelo priljubljen, zato ne preseneča, če se ga je želel lotiti kak prevaran možakar. Po Johnsonovi smrti leta 1938 v Mississippiju je njegovih 29 posnetih skladb obkrožilo svet in naletelo na izjemen odziv.
Edini dedič
Zgovorno je, da ga je Eric Clapton navedel kot najvplivnejšega izvajalca bluesa vseh časov. Tudi na seznamu glasbene revije Rolling Stone je uvrščen na peto mesto lestvice najboljših kitaristov. Seveda je tako bogata umetniška dediščina tudi nekaj vredna, zato ne preseneča novica, da se je šele minuli četrtek dokončno uredilo vprašanje o njegovem nasledstvu. Osnova pravde med Johnsonovim edinim dedičem, nezakonskim sinom Claudom Johnsonom, in potomci polsestre Roberta Johnsona se je vrtela okoli edinih dveh znanih fotografij tega velikana delta bluesa. Ena je studijski portret, ki je nastal v fotografskem studiu Hooks Brothers v Memphisu. Drugi pa je pravzaprav avtoportret iz avtomata za fotografiranje. Pred dobrim letom dni se je fotografijama pridružila še ena, na kateri je fotografiran z Johnnyjem Shinesom. Lanska potrditev njene avtentičnosti se je začela leta 2007 s forenzično raziskavo strokovnjakov s policijske postaje Houston. Sklep, na posnetku je Robert Johnson.
Prvotni fotografiji sta bili v osebni lasti Johnsonove polsestre Carrie Harris Thompson, ki je umrla leta 1983. Njeni potomci sinu ne zanikajo pravic z naslova očetove glasbene dediščine, želijo pa del dobička od objave fotografij, prav zaradi tega, ker sta bili osebna last. Na Claudovi strani se je znašla vrsta vplivnežev od predstavnikov založb do neimenovanega promotorja, s katerim je Carrie leta 1974 podpisala pogodbo za prenos vseh njenih pravic do Johnsonovega dela, fotografij in drugega podobnega materiala. Promotor je pozneje podpisal pogodbo s CBS Records, ki je izdala zbirko Johnsonovih 29 skladb, pozneje je pravice kupil Sony in izdal zbirko, ki se je prodala v več kot milijon izvodih in bila leta 1990 nagrajena z grammyjem za najboljši zgodovinski album.
Claude je za novce, ki se pretakajo, izvedel na začetku devetdesetih in na sodišču dosegel, da je postal edini dedič. Člani družine polsestre bi morali pritožbo na to odločitev vložiti najpozneje leta 1994, a so rok zamudili in leta 1998 je bil Claude polnopravno razglašen za edinega dediča. Leta 2000 je sledila je nova tožba dedičev polsestre in leto pozneje so jo izgubili, ko je sodnica Ashley Hines presodila, da morajo tudi vsi dobički iz omenjene pogodbe iz leta 1974 odslej na račun Clauda Johnsona. Sledila sta nadaljnje pravdanje in izpodbijanje te odločitve. Vse se je dokončno končalo minuli četrtek z odločitvijo v Claudovo korist.
