Roald Dahl je dejal, da človek, ki lepo in dobro misli, ne more biti grd. Lepe misli bodo namreč zasijale skozenj. A on nikdar ni prestopil praga Hollywooda, kjer je telesna privlačnost tako rekoč vse. »Odraščala sem s prepričanjem, da nič ni pomembnejše od zunanjega videza,« namreč pravi Courteney Cox, ki že od 20. leta stoji pred kamerami, in dodaja, da jo je prav težnja po ohranjanju lepote in z njo neizbežno povezane mladostnosti spravila v težave.
Da je obiskala enega lepotnega kirurga preveč, si vbrizgala polnilo ali dve preveč – in nenadoma v zrcalu zagledala umetno lutko, že ne več podobno živemu človeku. »Poskušala sem le ohraniti svoj videz, osvežen, a sem v resnici vse le poslabšala.« Staranje je za zvezdnike še najbolj podobno prekletstvu, saj s seznama zaželenih igralcev čez noč odpadejo kot gumb. Tako je, denimo, Susan Sarandon na platnu igrala babico Melisse McCarthy, četudi je med njima le 24 let razlike. Julia Roberts pa je priznala, da je s tem, ker pri 40. letu ni želela liftinga obraza, na kocko postavila kariero. Česar Coxova ni želela tvegati. »Staranje je tako ali tako težko sprejeti, sploh ker se počutim kot 34-letnica, čeprav jih štejem 53. V Hollywoodu pa je to še težje.«
Zato je, ko je začela opazovati prve gubice in zmanjšano prožnost kože, zavila k lepotnemu zdravniku, ki pa ni pomiril njenih strahov, ampak jo je, četudi precej spretno, le spodbujal k posegu. »Reče ti, da si sicer videti izvrstno, a da bi malce polnila tu in tam stvari le izboljšalo. In prvikrat tega nihče ne opazi, še vedno si videti naravno, kar te navda s samozavestjo. Dokler ti znanec ne priporoči še drugega kirurga, ki dela čudeže. In tretji še tretjega. Preden se dobro zaveš, že se popravki kopičijo, da niti sam ne veš, da si sploh nisi več podoben,« pravi temnolaska, hvaležna za prijatelja, ki jo je vendar potegnil za rokav in jo skoraj nadrl, da je zdaj že več kot dovolj. Čeprav je svoje pridalo tudi odraščanje njene hčerke, ki ji želi za popotnico dati pomembnost ohranjanja naravnega videza. Že več kot pol leta ni zavila v lepotno ordinacijo. Pred tem pa le, da popravi, kar se popraviti da. »Polnila sem dala razgraditi. Spet sem videti naravno, vsaj upam. Vem, da se bo počasi marsikaj spremenilo, povesilo, kar sem prej poskušala ustaviti, a sem opravila z umetnim, nenaravnim videzom. Obraz se mora premikati! Naučila sem se sprejeti, da je to v redu in da so polnila moj sovražnik. Poleg tega pa to niso gube, ampak smejalne linije!«
