Spala z nožem v roki in se še naučila boksa

Naj vas njen nežni videz ne zavede! Za krhkim obličjem kanadske lepotičke Rachel McAdams se namreč skriva žilava narava, s katero verjetno nočete zobati češenj. In ne le pred prižganimi filmskimi kamerami. V prihajajočem filmu Southpaw, v katerem se Jake Gyllenhaal poda na življenjsko pot mladinskega boksarskega prvaka v srednji kategoriji Billyja Hopa Velikega, je namreč prevzela vlogo njegove življenjske sopotnice, tesno vpletene v moževo boksarsko kariero, zaradi česar je bilo za igralko najbolj naravno, da tudi sama stopi v ring in se nauči umetnosti pretepanja. »Billyjeva žena Maureen je gotovo razumela boks. Tako posel tega športa kot tudi boks,« pravi Rachel, ki si je zaradi boljšega vživljanja v filmski alter ego tudi sama nadela boksarske rokavice in začela udarjati.

Gyllenhaal se je zaradi sedme umetnosti spremenil v zver, o njegovi običajni suhljatosti ni več niti sledi, kot bi ga požrl kitast bojevniški stroj. A četudi McAdamsova ni šla tako daleč, je vendar osvojila veščino ali dve. »Jake me je opazoval pri boksanju. A nisem se resnično borila, le vadila. Delno je bil to izgovor, da sem se dobro prepotila, saj si že po eni triminutni rundi izžet,« pripoveduje lepotica, ki pa se v tem letu ni naučila le osnovnih boksarskih veščin, pač pa tudi ravnanja z orožjem, saj se je v drugi sezoni ameriške nanizanke Pravi detektiv, ki si je po le eni sezoni pridobila kultni status, prelevila v žilavo detektivko Ani Bezzerides. Zaradi tega v resničnem življenju ponoči bolje spi in se ne premetava po žimnici s strahom v srcu in nožem pod vzglavjem kot v mlajših letih.

Ženske so pregovorno ranljivejši spol, še posebno so izpostavljene, če se odločijo za sicer edinstveno izkušnjo samostojnega potovanja. Pri tem pa se pogosto ozirajo čez ramo, kar je na lastni koži občutila tudi Rachel, ko jo je želja po odkrivanju sveta, ko jih je dopolnila 18, povedla v Kostariko. A tam je namesto tropskega raja spoznala strah, zaradi česar je spala z nožem pod blazino in si le želela sesti na prvo letalo za domov. Po pristanku se je, še preden se je dobro zavedla, namreč znašla obdana z deževnim tropskim gozdom, o prikupnem hostlu, v katerem se je hotela nastaniti, ni bilo sledi. »Dejali so mi, da je pogorel do tal,« zaradi česar je pristala v luknji, kakršne v običajnih okoliščinah ne bi niti pogledala. »Prhala sem se lahko le z ledeno vodo, po vratih moje sobe so nenehno tolkli moški. Zato sem le ležala na postelji in malce dremala s švicarskim nožem v roki za varnost. In si prigovarjala, da grem naslednji dan domov. Toda ponoči se vse zdi bolj grozljivo in zlovešče. Naslednji dan, ko je vzšlo sonce, sem začela kovati drugačne načrte,« je povedala o mladostniškem odkrivanju sveta. »Tedaj sem bila prestrašena in osamljena. Videla sem neverjetne stvari, a jih z nikomer nisem mogla deliti. Ko se zdaj ozrem nazaj, vem, da je bila to ena najboljših stvari, ki so se mi dogodile v življenje. Naučila me je poguma in zdaj vem, da za preživetje ne potrebuješ veliko.«