Sošolcu jemal malico, še danes ga je sram

Šolski dnevi so lahko eno najlepših ali pa najhujših obdobij v življenju. Za nekatere brezskrben preplet igre in sklepanja novih prijateljstev brez pritiskov odraslega življenja. Za druge pa temačni dnevi zasmehovanja, obmetavanja z žaljivkami, izsiljevanja in pretepanja. Tudi za Christopherja Ecclestona, ki se je v srca gledalcev usedel predvsem kot doktor Who, ki ga še danes, ko jih šteje že 52, pekli spomin na šolske dni. Morda ne toliko, ker je bil tarča vrstniškega nasilja, ampak morda še bolj, ker se je tudi sam iz žrtve mladostniškega nasilništva spremenil v zatiralca. »Pop psihologija pravi, da sem ustrahoval, ker sem bil ustrahovan tudi sam. Ne vem, ali v to verjamem. Vem pa, da sem krajši čas zastrahoval sošolca, zaradi česar me je še zdaj neizmerno sram.«

Deklica ga je silila v računanje

Morda si pred nasiljem v šolskih učilnicah in hodnikih zatiskamo oči, kar pa ne spremeni resnice, da je pogosto in razširjeno. Uprite se ustrahovanju je kampanja, ki spodbuja ljudi, naj si, ko naletijo nanj, ne zatiskajo oči in zgolj stojijo križem rok, temveč kaj storijo. Kampanja, h kateri je pristopil tudi Eccleston in v luči boja proti nasilju v šolah in na delovnem mestu spregovoril o bolečih spominih na šolo, ki bi jih najraje globoko zakopal. »Ko sem bil star pet let, me je začela zastrahovati dve leti starejša deklica, ki je odmore spremenila v mojo najhujšo nočno moro. Tedaj me je vselej poiskala na dvorišču, ukleščila ob zid in me silila, da seštevam, odštevam, kar je močno zaznamovalo moje življenje. Nisem hotel več hoditi v šolo, odmore pa sem naravnost sovražil,« pripoveduje britanski igralec. A medtem ko je na to otroško stisko naletel prvič daljnega leta 1969, se ta ni končala niti, ko je zakorakal v višji razred. Le da ga tedaj ni več ustrahovala deklica, ampak sošolec, o čemer pa je Christopher trmasto molčal. Tudi zaradi občutka sramu, saj bi s priznanjem, kaj se mu dogaja, hkrati priznal šibkost in nemoč. »Tega nisem mogel zaupati staršem, saj sem odraščal v mačistično naravnani družbi.«

Samega sebe ni več maral

Dobro je poznal paleto negativnih čustev, ki so vrvela v njem, ko si ga je močnejši izbral za tarčo. A namesto da bi sočustvoval z drugimi, ki so na šolskih dvoriščih doživljali podobno stisko kot sam, se je raje spravil nad nekoga še šibkejšega. Da morda dokaže, da le ni povsem nemočen. »V tistih dneh sem se čutil povsem nemočnega in verjetno sem želel, da se podobno počuti še kdo drug. Tako sem se krajši čas znašal nad sošolcem. Deček mi je bil sicer všeč, vseeno pa sem se med odmorom za malico spravljal nanj in zahteval, da mi da svojo hrano. Še vedno se spominjam, da sem to delal, a sem se že tedaj počutil bedno. Nisem se več maral,« pripoveduje igralec in pridaja, da je hitro opustil kariero mladostnega nasilneža. »Prisilil sem se, da sem s tem prenehal. Vedel sem namreč, da je fante verjetno prav tako občutljiv in ranljiv, kot sem bil jaz.« Kar pa ni zmanjšalo dejstva, da bi se zaradi sramu ob svojem početju najraje ugreznil v zemljo. »Bilo me je sram, še vedno me je. Nikoli se mu nisem opravičil za početje, a se ga spominjam. In bi se mu še vedno rad opravičil. Vem, kako mu je ime, a ne vem, kje živi.«