VITO DIVAC

Slavna biografija: »Tina pred menoj ni skrila ničesar!«

Objavljeno 29. januar 2017 22.11 | Posodobljeno 29. januar 2017 22.12 | Piše: Polona Pirc

Vito Divac – novinarska legenda.

vito in mlada atletinja, skakalka v višino Britta Bilač.

Novinarstvo je spoznal v študentskih letih kot honorarni sodelavec. Pred tem je, kot slavnejši bratranec Vlade Divac, Vito treniral košarko pri Olimpiji, v generaciji z Radovanom Lorbkom, a je kariero zaključil že kot mladinec. »Ugotovil sem, da sem za profesionalno košarko prelen in premalo eksploziven,« pove mirno. Da je novinarsko shodil, je najprej sestavljal krajše vesti, najpomembnejša pa so bila dežurstva ob koncu tedna, ko se je po telefonu sprejemalo poročila s tekem. Iz tega so pisali novičke oziroma besedila, ki se jih je oddalo mentorju ali uredniku. »Luštna ekipa mladih smo bili – Miran Koren, Damjan Križnik, Franci Božič, Marjeta in Uroš Šoštarič, Jožica Grgič, urednik je bil Evgen Bergant - Kuki, mentorja pa Stane Lipar in Jože Dekleva - Pepi,« se spominja. »Najprej sem pokrival kolesarstvo in hokej. Začetniki smo hodili na seje, manjše tekme in potem pisali poročila. Ni bilo kot danes, ko pridejo mladi in bi takoj pisali komentarje. Kot novinar si se moral izučiti novinarskih veščin,« pojasni. »Zame je bilo nepopisno doživetje, ko sem lahko začel hoditi na tekme košarkarjev in nogometašev Olimpije in pobirati izjave,« se spominja z nasmeškom. Pozneje je spremljal kolesarstvo, alpsko smučanje in atletiko. »Imel sem veliko srečo, da so se prav na mojih področjih rojevale nove slovenske športne zvezde,« pove. Leta 1978 je odšel na Tanjug, za urednika športa za Slovenijo. »Kot prvi novinar sem imel računalnik, in to celo prenosni. Tako sem posloval kar iz slovitega lokala Čarli na nabrežju ob Ljubljanici. Po desetletju se je nato vrnil na Delo in tam ostal vse do letos, ko se bliža upokojitvi.

Kakšne pa so največje razlike v novinarstvu nekoč in danes? »Prvo, kar so nas nekoč naučili, je verodostojnost, preverjanje informacij. Drugo – o kolegih vse najboljše. Danes se veliko lahko naredi iz uredništva, ker so ti vsi dostopni prek telefonov ali drugih medijev, če pa hočeš narediti bralno zgodbo, takšno, v katero daš sebe, pa moraš biti na prizorišču,« je prepričan. »Novinarstvo je bilo nekoč romantično in jaz sem v njem preživel resnično najlepše čase. To je bil način življenja, v katerem si lahko živel, kot si sam hotel. Zdaj ni, ker te povsod omejujejo,« razmišlja.

Tina Maze se mu je povsem razgalila

Pred nekaj dnevi je oddal še zadnje popravke knjige o eni najboljših smučark vseh časov, Tini Maze. Z leti sta postala prijatelja, tako velika, da mu je dala v branje celo svoje dnevnike. Ne da bi prečrtala katerokoli besedo. »To je neizmerno zaupanje, ki je presenetilo tudi mene,« prizna. »Pred leti sva se pogovarjala o knjigi in sem ji dal rdečo nit – kako je šla zvedava, malce vase zaprta punca iz Črne na Koroškem v svet … Vse sem imel že v glavi, tudi pisati sem že začel sproti. Očitno ji je bila ta ideja všeč,« pove. Marca 2013 mu je v Garmisch-Partenkirchnu po klepetu iz sobe prinesla kup svojih dnevnikov. »Ti jih dam za prebrati, boš videl, se boš marsičemu smejal,« mu je rekla. »Seveda sem jih potem prebiral kot zmešan. Pred menoj ni skrila ničesar, prebral sem tudi vse njene poznejše dnevnike, do zadnjega po koncu sezone 2014/15,« opiše njun odnos in nastajanje knjige.

Kakšno Tino Maze pozna on? »Enkrat sem ji napisal, in ji to tudi velikokrat ponovil, da naj bo tudi takrat, ko je jezna in jo marsikatera stvar prizadene, dama, ker je vendarle najboljša smučarka sveta, in naj se ne spušča na raven idiotov,« pove. »Tina je zelo občutljiva, ima svoj prav, od katerega ne odstopa, ve, koliko je vredna. Velika športnica je in njenih zadnjih pet zavojev v Mariboru je bilo zame nepozabno doživetje. To je bila smučarska poezija,« pove s spoštovanjem. Kakšen pa je njegov odnos z Andreo Massijem? »Uh! Profesionalen,« se nasmehne. Imela sta manjšo anekdoto na začetku, a je Vito stvari postavil na svoje mesto, od takrat se razumeta. »Spoštujem ga. Je nesporno zelo velik trener, s Srdjanom Djordjevičem, Filipom Gartnerjem, Juretom Kastelicem in Milošem Janšo eden največjih, kar sem jih spoznal. Najbolj me navdušuje njegova intelektualna širina,« še doda.

Fizioterapevtko Nežko Poljanšek je Vito pripeljal v Team to aMaze. »Moja najboljša prijateljica je. Najprej se mi je zdela kot stroga učiteljica, potem pa sem v njej odkril sonček,« pove s toplino. »S Tino sta se takoj začutili, obe imata v sebi nekaj lepega, človeškega, kar ju včasih tudi tepe. Zanimivo mi je, da sta obe ohranili veliko otroške iskrenosti in naivnosti, kar srečaš pri malo ljudeh,« pojasni.

Ženske se mu odpirajo kot cvetovi na soncu

Vitu je blizu taoističen pogled na življenje in ljudi. »Ljudje naj bodo, kakršni želijo, ne želim jih spreminjati, ne sodim, pomembno mi je le, kakšni so do mene,« pojasni. »Znam pa biti zbadljiv v gostilni,« hudomušno pristavi. Z mnogimi športnicami je stkal pristne in močne vezi. »Ne le športnice, tudi sicer mi ženske neverjetno veliko zaupajo. Včasih se še sam čudim, zakaj,« pove. »Najbrž zato, ker jih ne nadlegujem, sem z njimi odprt, sproščen. Punce so me naučile, da jih moraš najprej poslušati, se z njimi pogovarjati, jih spoznati. Potem ti zaupajo in se odprejo,« ne skriva. Kljub vsemu – ali pa prav zato – ni poročen. »Toliko čudovitih žensk je na svetu, da bi bilo nepošteno do njih, če bi se navezal le na eno,« pove z nasmeškom.

Je tudi znano družaben, mnoga njegova druženja, ki so njegov ventil za sproščanje, se zavlečejo v zgodnja jutra. »Pot do večera je včasih bistveno krajša kot od jutra do večera. O nobenem športniku, ki je kdaj malo preveč pogledal v kozarec, nisem moraliziral. Kajti – ni ga športnika na svetu, pa sem jih veliko videl, ki bi bil tako nažgan, kot sem lahko jaz,« je neposreden. »Moji ljubljanski postojanki sta Verbot in Cios, kjer imam svojo družbo za dolge razprave. Moj najboljši prijatelj pa je Drago Mislej - Mef, s katerim sva se našla že v študentskih letih in živi v Izoli. V tamkajšnjem bifeju Pri Kralju se pogovarjam z ljudmi, navadnimi ljudmi, pa naj so to ribiči, lokalni matadorji, junaki ljubljanske ulice, umetniki, glasbeniki, pripovedovalci neverjetnih štorij. Tam je moj drugi dom in v Izolo se nameravam preseliti po upokojitvi. Da bom lahko vsako jutro vzkliknil: 'E viva, kdor poriva, pa magari bicikl v hrib',« zaključi v svojem slogu.

Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«

image


 

Deli s prijatelji