RIBNICA – Številni Slovenci, ki so v zadnjih 150 in več letih odšli v Ameriko, so v tej ogromni deželi pustili velik pečat. Najprej kot misijonarji, pozneje kot kmetje in delavci so svojim otrokom omogočili, da so odšli na univerze in postali astronavti, senatorji, operni pevci, komiki, pesniki ali nogometaši. »Čeprav so Slovenci v ZDA in Kanadi le majhna kapljica v tem talilnem loncu, so dosegli velike uspehe na različnih področjih. Znani smo po svoji ustvarjalnosti,« pravi Joe Valenčič, ki zase pravi, da je »poklicni Slovenec«. Rojen v ZDA se je sam naučil slovenščine in – med drugim – v Clevelandu ustanovil muzej polke oziroma Dvorano slavnih in muzej polke (Polka Hall of Fame).
Ta zvrst glasbe je v očeh Američana eden pomembnih pojmov, povezanih s Slovenci. Naši rojaki so v New Yorku že v času prve svetovne vojne snemali plošče. »Matija Hoyer, sicer doma iz Sodražice, je v 20. letih v New Yorku snemal stare pesmi in koračnice v ritmu polke,« razloži sogovornik, ki je te dni obiskal deželo suhe robe. Glasbeniki so se prilagodili razmeram in so v ansambel vključili tudi bendžo in druge ameriške vplive, tako da je nastala slovensko-ameriška glasba.
Polka glasbenik Frankie Yankovic, na primer, je v letih 1949 in 1950 posnel dve zlati plošči, v vsej svoji karieri pa je prodal zavidanja vrednih 30 milijonov plošč. Posnel je več kot 200 pesmi in leta 1986 prejel grammyja za najboljšega izvajalca polke. »Yankovic je svojo prvo zlato ploščo imel, še preden je ta uspeh dosegel Frank Sinatra!« je ilustrativen Joe Valenčič, ki dodaja, da je razlog za to verjetno tudi v tem, da so Američani v času po gospodarski krizi in vojni potrebovali preprosto glasbo za plese in druženje …
Polka maša
Glasbena bera mož, ki so polki v Ameriki postavili spomenik, je dolga: od bratov Vadnal (No pivo today) do Tonyja Petkovska, ki velja za ambasadorja clevelandske polke, saj je v 60. letih na radiu sprožil nov val zanimanja za to zvrst glasbe. »Slovenci smo izumili tudi polka mašo,« razloži Joe Valenčič idejo patra Franka Perkovicha, ki je snemal tudi polke in je prodal prek 300.000 plošč! V zgodovino pa se je zapisal s polka mašami, kjer med cerkvenim obredom nimajo zbora, ampak za glasbo skrbi skupina glasbenikov s harmoniko in preigravajo slovenske melodije, besedila pa so iz liturgije. Leta 1975 so tako mašo imeli tudi na Novi Štifti. »Kakšna je razlika med orglami in harmoniko? Samo v velikosti,« je odločen Joe.
Zgodba o ameriških Slovencih ni povezana le s polko in odlično kulinariko – pečenicami, kranjskimi klobasami, poticami, zavitki … – ampak tudi s slovenskimi filmskimi zvezdami v Hollywoodu. Nora Gregor je imela glavno vlogo v filmu Jeana Renoirja Pravilo igre (La Régle du jeu, 1939), ki ga kritiki uvrščajo med najboljše filmske mojstrovine vseh časov. Toda prva Slovenka, ki je že pred stoletjem igrala v ameriškem filmu, je bila Rozalija Sršen oziroma Zalla Zarana. Popularna je bila tudi Laura La Plante, ki je imela mamo s priimkom Turk in bi jo danes po prikupnosti in nastopanju v komedijah lahko primerjali z Jennifer Aniston. S Clarkom Gablom, ki je bil v štiridesetih letih največja zvezda, pa je nastopala Audrey Totter iz Chicaga, ki je bila po očetu s Štajerske in je skupaj z Georgeem Dolenzem iz Trsta spregovorila prve slovenske besede na filmu. »Bilo je leta 1955 v sceni filma Krogla za Joa, ko si v različnih jezikih govorita Jaz te imam rad. Nista vedela, da sta oba Slovenca,« razloži Joe Valenčič.
Tri olimpijske medalje
Ameriški Slovenci so uspešni tudi na področju literature, kjer je zanimiva indijanska pesnica Anita Endrezze, ki v svojih pesmih omenja svoje slovenske korenine. »Ameriški Slovenci imamo tri olimpijske medalje,« našteva sogovornik, ki poudarja, da so se Slovenci vedno znašli. V očeh drugih narodov je slovenska skupnost v Ameriki enotna in odlično organizirana, kar je bilo videti tudi leta 1991 ob osamosvojitvi, ko so organizirani v Združenje Američani za Slovenijo lobirali za priznanje Slovenije. »Ponekod nam kar zavidajo, kaj vse počnemo, ker mislijo, da smo zelo složni, da naredimo tako veliko,« pravi Joe Valenčič.
Tako dobro organizirana skupnost pa je začela nastajati po letu 1890, ko so se začela množičnejša priseljevanja. Najprej so prihajali misijonarji, pozneje kmetje in za njimi delavci, ki so kmalu ustanovili podporna društva, župnije, šole, zbore, tudi Sokole in Orle. »Že v času do prve svetovne vojne je bilo kulturno življenje Slovencev v Ameriki izjemno bogato,« pravi Joe Valenčič, ki dodaja, da je med obema vojnama prišlo do prave renesanse. Mnogokje se je ta mikrokozmos ohranil do danes, ko se srečuje že peta generacija Američanov s slovenskimi koreninami. Cleveland, kjer živi naš sogovornik, je ameriška Ljubljana, kjer živi približno 80.000 slovenskih izseljencev oziroma njihovih potomcev. Imajo osem slovenskih domov, po vsej Ameriki pa je 30 aktivnih župnij. »Slovenci so znali izkoristiti vse, kar je ponujala Severna Amerika,« je prepričan Joe Valenčič.
Od Travnika do Traunika V državi Michigan je mesto z imenom Traunik, v katerem živi 407 prebivalcev. To je več ljudi, kot jih živi v izvornem Travniku (312 prebivalcev) v občini Loški Potok, ki je dal ime ameriškemu naselju. Menda so za to, ali lahko v spomin na kraj, od koder so odšli čez lužo, v Ameriki poimenujejo naselje, glasovali celo v Travniku … |