Med drugo svetovno vojno je v Parizu prebivala zanimiva igralska družina: oče Maurice Dorleac je bil filmski igralec in vodja sinhronizacijskega studia družbe Paramount, mama Renee je nastopala v kabaretih in gledališču, starejša hčerka Françoise se je posvetila filmu, leta 1967 je tragično umrla v prometni nesreči, mlajšo, v francoski prestolnici 22. oktobra 1945 rojeno Fabienne, pa svet pozna kot Catherine Deneuve. Ob nacionalnih zvezdah Brigitte Bardot in Jeanne Moreau je rjavolaska bujnih kodrov zaslovela kot zadržana in skrivnostna blondinka, mojstre je našla v Luisu Buñuelu, Françoisu Truffautu in Romanu Polanskem. Del njene zadržanosti je povzročila sestrina tragična smrt, v tolažbo sta ji bili sestra Sylvie in polsestra Danielle, ki se pa nista odločili za sedmo umetnost. V življenje obetajoče devetnajstletnice je stopil režiser in ženskar Roger Vadim, pri dvajsetih je rodila sina Christiana. Med letoma 1965 in 1972 je bila poročena z angleškim modnim fotografom Davidom Baileyjem, še med zakonom se je začela dolga romanca z italijanskim igralcem in zapeljivcem Marcellom Mastroiannijem, rodila je hčer Chiaro. Oba otroka sta postala igralca. Catherine je hitro je spoznala, da ji srečna ljubezen ni usojena, danes se rada pošali: »Vse moje zveze so bile neuspešne! Zakaj se poročiti, če obstaja možnost ločitve?!«
Izjemen talent brez igralske šole
Nikoli ni obiskovala igralske šole, kot vsi v družini je bila velik naravni talent. Prvo vlogo je dobila s 13 leti ob ljubljeni sestri Françoise, z njo je leta 1960 nastopila tudi v filmu Male grešnice. Prodor ji je prinesel glasbeni film Cherburški dežniki (1964.), naslednji uspeh je bil film povsem drugega žanra pod taktirko Polanskega, v njem je igrala blazno mlado morilko in dokazala, da je kos najrazličnejšim vlogam. S sestrama Françoise in Danielle (Darrieux) je zaigrala v Dekletih iz Rocheforta, 35 let pozneje se je z Danielle na velikem platnu srečala v Osmih ženskah. Prelomnica v karieri je bil film Lepotica dneva (Belle de jour) v Bunuelovi režiji, ki ji je prinesel mednarodno slavo in velja za enega najboljših del španskega mojstra. Zaigrala je tudi v njegovem filmu Tristana. Truffaut (nekoč je omenil, da je Catherine tako lepa, da film ne potrebuje zgodbe!) je rad snemal z njo in Jean-Paulom Belmondojem, velik uspeh je bil Zadnji metro, v njem je 1980 ob Gerardu Depardieuju zaigrala lastnico pariškega gledališča, ki je med vojno v kleti skrivala judovskega moža. Manj znano je, da je igrala tudi v nedokončanem zadnjem projektu Alfreda Hitchcocka. V zreli dobi je igrala močne, samostojne in samosvoje, a v bistvu lomljive ženske, tudi v večkrat nagrajenem filmu Place Vendome.
Hollywood, ne hvala!
Ni je vleklo v Hollywood, večkrat je pojasnila, da ZDA ne odgovarjajo njeni izrazito francoski oziroma evropski mentaliteti in slogu, je pa onstran luže našla iskreno prijateljico: s kolegico Susan Sarandon in angleškim kameleonom Davidom Bowiejem je pred tremi desetletji igrala biseksualno vampirko v filmu Poželenje, s Susan sta postali veliki prijateljici. Leta 2000 je z Björk sprejela ponudbo Larsa von Trierja za film Plesalkav temi. Pri Catherine ni zaslediti veljavnega obrazca, igrala je v več kot sto filmih, leta 1988 se je poskusila kot producentka, v zadnjih letih je veliko delala z Depardieujem, med drugim filme o Napoleonovi sestri in po delih velikega Balzaca. Pri občinstvu je bila najbolje sprejeta v »spolni večpomenskosti«, poleg vampirke je igrala prostitutke, zavrte profesorice, poslovne ženske, temne ljubice in zveste ter nezveste žene, posebnost naj bi bila erotična moč njenih poljubov. Leta 1965 je gola pozirala za Playboy, med letoma 1969 in 1977 je bila uradni obraz Chanela, po letu 1993 muza prijatelja Yvesa Saint Laurenta, od 1986. ima svoj parfum deneuve, v tem tisočletju oglašuje za L'Oreal in M-A-C.
Vsestransko dejavna
Deneuvevova je vsestranska, med drugim je pela šansone, obstajajo posnetki z Depardieujem in plošča s Sergem Gainsbourgom. V pisanem življenju je pisala kolumne za Liberation, Madame Figaro in sodelovala na radiu France 5, pred osmimi leti je objavila dnevnike pod naslovom V moji senci. Vseskozi je politično in družbeno dejavna, v 70. letih se je zavzemala za pravico do splava, bila je med podpisnicami manifesta 343, ki ga je Simone de Beauvoir objavila v Le nouvel observateur. S Sarandonovo sta oblikovali peticijo proti smrtni kazni v ZDA, je aktivna članica Amnesty International, leta 1994 je postala Unescova ambasadorka dobre volje, 2003. je protestno izstopila in se bori proti pehotnim minam in krutosti obrednega obrezovanja žensk v Afriki. Leta 1985 je postala francoska nacionalna maskota Marianne, ki stojijo v večini francoskih rotovžev. Pred njo sta ji leta 1970 podobo posodili BB in leta 1978 Mireille Mathieu, po njej pa leta 1989 Lagerfeldova muza Ines de la Fressange. Dobila je veliko nagrad, za oskarja je bila nominirana v filmu Indokina, cezarja je med drugim dobila za Metro, beneškega leva za vlogo v Place Vendome, lani v Moskvi nagrado Stanislavskega in letos evropsko filmsko nagrado za življenjsko delo. In ne misli odnehati!