Pri desetih letih jo je poznal ves svet. Kot ljubko navihanko, kodrolaso prevarantko ob Jamesu Belushiju. Toda v 23 letih je Alisan Porter, nekdaj ljubek deklič v filmu Skodrana Suzie, prehodila dolgo pot in se na njej skoraj izgubila. »Živijo, ime mi je Ali in sem alkoholičarka,« je brez skrivalnic in sodobno, kar prek bloga, priznala lepotička, ki je z vala otroškega zvezdništva padla v brezno odvisnosti. A pred sedmimi leti je nato prijela za rešilno bilko, se otresla pretirane ljubezni do alkohola in obrnila nov list. Kot pevka, žena in mati dveh otrok, v kateri pa še vedno tiči strah, da bi ji nekega dne spodneslo tla pod nogami. »Nikdar ne veš, kdaj se boš zbudil in sprevidel, da te je bolezen znova premagala. Zato ne pijem več. Ker ne smem, čeprav si včasih želim. Ne nazadnje sem človek, življenje včasih postane težko, a tedaj se opomnim, da mi je treznost prinesla vse, kar sem si kdaj želela, a nikdar imela.«
Dokončen zlom ali ozdravitev
Osemindvajseti oktober pred skoraj sedmimi leti je v igralkini knjigi pomembnih prelomnic označen s kričečimi barvami. To je bil namreč dan, ko je popila zadnji požirek alkohola, zadnjič zaplavala na oblaku omame, čeprav ni nikdar padla tako globoko, da bi si »v stranski uličici vbrizgavala heroin. Toda vedela sem, da je bilo dovolj!« se prvih opotekajočih se korakov k treznemu življenju spominja Porterjeva. »Bila sem nesrečna, čutila sem se ujeto, zdelo se mi je, da me je življenje porazilo in zlomilo. Bila sem pripravljena, da se dokončno zlomim ali pa ozdravim.« In odločitev je bila, čeprav težka, kot na dlani. Poklicala je mamo in nekaj dni pozneje pristala v kliniki za zdravljenje odvisnosti, naslednja štiri leta svojem novem domu. »Hodila sem na srečanja, delala vsak korak posebej, si našla sponzorja in začela drugače gledati na svet. Molila sem in meditirala. Dozorela, čeprav po trnovi poti.«
Enkrat odvisnik, večno odvisnik. To si je morda najtežje priznati, še zlasti ko nad svojim življenjem znova prevzameš nadzor. »Poročila sem se, dobila otroka, kupila hišo. Postala sem boljša prijateljica, hči, umetnica in sestra. Preprosto sem postala boljša oseba,« pravi peklenske kapljice rešena Alisan, ki ji je pred štirimi meseci na svet privekal drugi otrok. A kot sta ji malčka, dveletni Mason in dojenčica Aria, ki sta se rodila iz ljubezni z možem Brianom Autenriethom, najboljša motivacija, da ne zaide na stara pota, jo prav zaradi kaosa, ki sta ji ga v življenje prinesla kratkohlačnika, včasih zaskomina po vsaj požirku ali kozarčku vina. »Končno sem ju položila v posteljo in vse, kar si tedaj zaželim, je – kozarec vina! Njegov okus v ustih in topel občutek v želodcu.« A se nato spomni, kaj bi to potegnilo za seboj. Ve, da bi jo alkohol spet zvlekel v svoj dušeči objem, s čimer ne bi le sebe oropala življenja, temveč bi tudi otrokoma odvzela mater. »Zato se ognem degustacijam vina v Napi. Nikdar ne bom jedla jedi, pripravljenih z oljem marihuane. Ali se razdivjala na festivalu Coachella. Te privilegije sem si zapravila. Toda vsako jutro, ko se zbudim s trezno glavo, pripravljena na nov dan, sem hvaležna.«
