Še pred par leti je bil najbolje plačani televizijski igralec, ki se mu je z vsako epizodo humoristične serije Dva moža in pol račun odebelil za celo dober milijon in pol. A zdaj se zdi, kot da je to bilo v drugem življenju, saj je Charlie Sheen s prestola multimilijonarja zdrsnil v brezno finančnih težav. Doma pa je sedel na pravcatem zakladu, skoraj svetem gralu v svetu bejzbola, od katerega se je zdaj naposled pripravljen posloviti.
Še pred kratkim bi se vsakemu športnemu navdušencu, ki bi se znašel v zvezdnikovi hiši, dvignil utrip, oči pa obstale na vitrinah v Sheenovem hišnem baru. Tam se je namreč lesketal 14-karatni zlati prstan s svetovnega prvenstva v bejzbolu, ko je legendarni igralec Babe Ruth, morda celo najboljši v zgodovini športa, svojo ekipo newyorških jenkijev pomagal popeljati do zmage. Ob njem pa pismo, v katerem je črno na belem zapisano, kako in za koliko je bostonsko moštvo Red Sox prodalo Rutha moštvu Yankees. »Neverjetno, da tega ni bilo v kakšnem muzeju. To je najodličnejši spominek na najodličnejšega igralca,« se navdušuje Josh Evans iz dražbene hiše Lelands, ki ji je hollywoodski zvezdnik v denarni zagati zaupal draženje neprecenljivih spominkov.
Verjetno se je modro odločil, da prodajo bejzbolskih dragocenosti prepusti dražbeni hiši, saj ga je preteklost naučila, da se kot poslovnež ne znajde najbolje. Nasprotno, posluje z izgubo. Leta 1992 je za 83 tisočakov namreč kupil žogico, ki se je na svetovnem prvenstvu 1986. zakotalila med noge igralca bejzbola Billa Bucknerja, nato pa jo je osem let pozneje prodal za 26 tisočakov manj, kot je zanjo izpljunil. Eden od naslednjih lastnikov pa jo je leta 2012 prodal za astronomskih 370.000 evrov. Morebiti bo Sheen zdaj zaslužil precej več kot toliko, saj se med ljubitelji bejzbola menda kar kreše, kateri lahko za prstan in pismo ponudi več. Če bi prstan prodali zdaj, še pred zaključkom dražbe, bi Sheen zanj dobil več kot pol milijona, za pismo pa več kot 350 tisočakov. A kolikor bo že iztržil, upa, da dragocenosti novi lastnik ne bo skrival, temveč delil s svetom. Tako bi mu bilo vsaj malce laže pri srcu, da se je moral ločiti od svojih zakladov, ki sta bila del njegovega življenja več kot dve desetletji.
