Serena Williams po pasji hrani na školjki

Ne glede na to, kako okusna je videti pasja hrana, naj vas ne premami! Tudi če ne govorimo o navadnih konzervah iz trgovine, ampak o gurmanskih jedeh, ki jih kuharji prestižnih hotelov, ki si jih lahko privoščijo le petičneži, pripravijo posebej za pse. Tega se je zgrda naučila teniška šampionka Serena Williams, saj jo je že en sam grižljaj hrane za njenega terierčka spremenil v bledikavo senco, ki ji s čela curlja pot in jo obhaja slabost, še edinega zaveznika pa je našla v straniščni školjki. »Če ste človek, tega ne jejte!!! Pregnalo vas bo na stranišče!« je tenisačica vsem položila na srce, četudi je želela še korak dlje in na hotelski jedilni list za pse pripisati, da te jedi niso primerne za človeško uživanje. Kar bi – tako vsaj Williamsova – moral storiti že hotel. Vsaj če želi svojim gostom dobro.

Čudovita pasja hrana

Zmagovalko teniških igrišč je v Rim pripeljalo prvenstvo Italia Open. A namesto da bi borbončice razvajala s tamkajšnjimi specialitetami, ji je pogled obstal na meniju, ki ga hotel ponuja za pasje ljubljenčke. Riž z zelenjavo ali lososom, mesna juha, testenine, piščanec z zelenjavo – vse to so gurmanske specialitete, ki jih hotelski kuharji pripravljajo za štirinožne hotelske goste, jedi pa jim – kot njihovim lastnikom – dostavijo v sobo. In večerja, ki jo je športničin yorkširski terier Chip, star tri leta, pomazal do zadnjega, je bil riž z zelenjavo in mesom, ob čemer so se celo Sereni začele cediti sline. »Videti je bilo odlično, resnično slastno. Sveža zelena zelenjava, kuhan piščanec in nežno popečena govedina. Popolno! Kot najboljša jed, videti je bolje kot to, kar sem naročila zase,« je povedala zvezdnica in naslednji dan za svojega ljubljenčka z očitno razvitim okusom naročila riž z lososom. Tudi ker je to nekaj, v čemer uživa sama. »Zasrbelo me je, da bi tudi sama poizkusila njegovo hrano.« Ob čemer je večino pasjega obroka sicer preložila v Chipovo skledico, malce mešanice riža in natrganega lososa pa zajela z žlico in – si jo nesla v usta. »Ne obsojajte me! Videti je bilo čudovito in pojedla sem le eno žlico.«

Obetala si je vrhunsko kulinarično doživetje. Morebiti si je celo zamišljala eksplozijo okusov. Ali pa je želela izvedeti, za kaj plačuje do 18 evrov za pasji obrok. In že kaj hitro spoznala, da je morda odkrila hitro pot, bližnjico do vitke (ali vsaj vitkejše) linije. »Pojedla sem le eno žlico. Prevrtimo čas dve uri naprej – kot veter sem tekla na stranišče. Mislila sem, da bom omedlela. Bilo mi je grozno slabo,« pripoveduje Williamsova in dodaja, da je sicer že v trenutku, ko je okusila hrano, vedela, da to morda ni bila najboljša ideja. »Imelo je čuden okus. Skoraj kot čistilo. Morala sem se prisiliti, da sem tisti grižljaj tudi pogoltnila.«

Sanja se ji ne, kaj dajejo v pasjo hrano. A četudi je videti okusno in je njenemu kosmatinčku neizmerno všeč, zdaj ve, da tisto, kar diši psom, morda ni najboljše tudi za ljudi. A čeprav jo je že ena žlica riža pregnala v zasebnost kopalnice, kjer je kdo ve kako dolgo objemala školjko ali na njej sedela, je v tem, da se je počutila kot izžeta umazana krpa, vendar našla svetlo točko. »Zdaj se morda počutim grozno. A ko bom jutri zakorakala na teniško igrišče, bom videti vitka!«