Šele zdaj priznala, da že dolgo boleha

En dan prekipevate od energije, s katero bi lahko osvojili svet, že naslednjega pa se znajdete v globokem breznu nemoči in depresije. V nekem trenutku ste zmagovalec, kmalu pa v klobčič zvito nesrečno bitje. Mnogi si takšna nihanja lahko zgolj predstavljamo, a za ljudi z bipolarno motnjo je to resničnost. Resničnost, s katero se večina spopada v tišini, saj težave z duševnim zdravjem še vedno obkroža stigma nenormalnosti, odklonskosti – četudi jih večina lahko živi povsem normalno. Kar je dokazala tudi Rene Russo, ki je šele zdaj, pri svojih zrelih 60 letih, svetu razkrila to, česar si o lepi igralki ne bi mislil nihče. »Imam bipolarno motnjo.«

Dovolj je bil en sam pogled. Pogled na rdečkaste lase, ki spominjajo na žarečo jesen, globoke modre oči in brhko telo, zaradi česar je tedaj komaj 18-letna Rene iz množice, ki je leta 1972 pridrla na koncert Rolling Stonesov, sevala kot bleščeča zvezda na sicer temnem nočnem nebu in vzbudila pozornost modnega agenta. Ta jo je skoraj čez noč povzdignil med elito najlepših in najbolj iskanih manekenk, četudi so bile modne brvi za krasotico le vmesna postaja. Odskočna deska, s katere se je nato pognala med veljake sedme umetnosti, v kateri že več kot dve desetletji pušča sledi. A zgolj s svojim prispevkom v zakladnico filmov, saj ni s škandali iz zasebnosti nikdar polnila naslovnic tabloidov.

Zaradi česar je razkritje, s katerim je malce odprla vrata tudi v svojo intimo, zdaj zadonelo kot bomba. Za na prvi pogled umirjeno fasado se lepotica v zrelih letih namreč že vse življenje bori z duševno boleznijo, četudi je moralo preteči precej vode, da so zdravniki lahko zvezdničinim nihanjem prilepili oznako ustrezne diagnoze.

»Sprva sem mislila, da gre za depresijo, toda antidepresivi vas le še bolj poženejo. Že vse življenje namreč skačem iz ene prestave v drugo. Bodisi sem čisto na tleh bodisi pretirano živahna,« je dejala Russojeva. A čeprav je bilo že njeno otroštvo zaznamovano s skakanjem iz ene razpoloženjske skrajnosti v drugo, je o svojem zdravstvenem stanju doslej govorila le z redkimi.

Ni lahko priznati, da ste malce drugačni od večine. Toda igralka je naredila pomemben, pogumen korak, in v želji, da pomaga vsaj enemu, ki se kot ona spopada z boleznijo dveh obrazov, spregovorila o svoji notranji stiski. »Imam prijatelje, ki se spopadajo z isto boleznijo, a ne želijo vzeti zdravil. Zato trpijo. Vsem tem želim položiti na srce, da tega sama nisem pričakovala, da ni lahko, a je s tem vseeno moč živeti.« Čeprav je tudi Rene morala sprva doseči dno, da si je nato poiskala pomoč in začela jemati zdravila. »Dobesedno sem se sesula. Zaletela sem se v zid in nisem mogla niti vstati iz postelje.«