Lahko bi se postavljal s skoraj plemiškim izvorom, vsaj v svetu filma, saj je na svet privekal dvakratnemu oskarjevcu Seanu Pennu in dobitnici zlatega globusa Robin Wright. Pa vendar je bilo otroštvo Hopperja Penna precej normalno, že vsakdanje. S sestro Dylan sta obiskovala javno šolo, skoraj nihče ni vedel, kdo so njuni starši, ali pa jim preprosto ni bilo mar; še sama sta se razsežnosti slave, ki je obdajala Seana in Robin, začela zavedati dokaj pozno in jima nikoli ni stopila v glavo.
»Mnogi otroci, ki odraščajo v Los Angelesu s filmskimi starši, odrastejo z občutkom večvrednosti. A ta ni resničen. Sam nikoli nisem imel občutka, da prihajam iz hollywoodske družine,« pripoveduje Hopper, ki pa je vseeno zakorakal po filmskih stopinjah staršev. Čeprav bi, ko ne bi bilo Seanove trde roke, lahko danes, namesto da stoji pred kamerami, životaril na ulici, ždel v zaporniški celici ali morda celo ne več dihal.
Davek ločitve
Nestabilna ljubezen njegovih staršev je mešala štrene Hopperjevi sicer dokaj normalni mladosti. Razšla sta se, nato bila spet skupaj. Se spet razšla in spet pobotala, dokler nista pri mladeničevih 14 čez zakon dokončno naredila križ. »Bil sem precej besen. Zaradi zgodovine njunega odnosa nisem vedel, ali je odločitev resnično dokončna. Le jezno sem si mislil, naj se vendar že odločita. Mislil sem celo, da to počenjata skoraj nalašč, da se norčujeta iz mene in Dylan. Ob tem, da o ločitvi nismo govorili, verjetno ker tudi njima ni bilo lahko.« Kar je bila (prva) prelomna točka v Hopperjevem življenju, saj je nato že hitro zapadel v slabo družbo, se pretirano zakajal z marihuano in po težki nesreči med rolkanjem nato segel še po nevarnem kristalnem metamfetaminu.
Zdravljenje ali celica!
Ločitev vsekakor tudi na otrocih pusti sledi. Da iščejo, da prebrodijo travmo, ventil, ki ga je Hopper našel v športni strasti, rolkanju. Ko je šlo nekaj močno narobe. »Če ne greš na operacijo, sta ti ostali še dve uri,« so 14-letniku dejali zdravniki, ko mu je pri groznem padcu počila lobanjo, da mu je možgane, ki so zatekali, zalivala kri. Preživel je, rolka pa je postala preteklost, in iskal je nekaj, kar bo zapolnilo praznino. »Nenadoma sem se ujel v mrežo vsega mogočega, od marihuane dalje. A tisto, kar me je najbolj zasvojilo in vleklo proti dnu, je bil kristalni metamfetamin.« Vse dokler ni pristal v bolnišnici in ga je oče, namesto da bi ga zasipal s skrbjo in skoraj pestoval, postavil pred ultimat. Klinika za zdravljenje odvisnosti ali pa bo sam poklical policijo. »K sreči sem se odločil za prvo, saj sem spoznal, da sem preživljal najhujše obdobje svojega življenja. Ko od nečesa postaneš odvisen in to že potrebuješ skoraj kot zrak, potem to namreč ni več zabavno.«
