Iz vsake njegove odpete besede in vsakega zaigranega tona žarčijo njegovo srce, duša in misli. Še več, v njih so zakrinkana tudi univerzalna sporočila človeštvu, prevedena v jezik glasbe, s čimer si je Bruce Springsteen upravičeno prislužil mesto v panteonu najvplivnejših tekstopiscev 20. stoletja. Toda četudi je glasbeni genij, ki si je z brezčasno glasbo, ki presega omejitve časa in prostora, pripel 21 grammyjev, dva zlata globusa in oskarja in je z več kot 120 milijoni prodanih albumov prodrl že v skoraj sleherni delček sveta, prek svojih pesmi razgalil velik del sebe, je vendar še ogromno ostalo neizrečenega. A ne več za dolgo, saj le pičle štiri dni po njegovem 67. rojstnem dnevu, 27. tega meseca, na knjižne police prihajajo njegovi spomini. Ki se jih je lotil s podobno vnemo in predanostjo kot glasbe. Brez naslanjanja na druge, ki bi pisali v njegovem imenu. Raje je minulih sedem let med stenami sobe svoje spomine, zgodbe in misli, s podobno občutenostjo kot pesmi, prelival na strani. Na eno, drugo. Na vseh njih petsto, na katerih pa ni popisal le svoje več desetletij dolge glasbene poti, ampak se je s papirjem in pisalom spopadel tudi s svojimi notranjimi demoni. »Preprosto rečeno, to je Bruce. Pisanja knjige se je lotil kot pisanja glasbe, prek katere se je že spopadel s prenekatero težavo,« je v luči prihajajoče knjige dejala njegova žena Patti Scialfa, prav nič presenečena, da se je razpisal tudi o svoji borbi z depresijo in z njo povezanimi osebnimi strahovi.
Žena ga je zvlekla k zdravniku
Na odru morda izžareva samozavest. Pa vendar ga je v notranjosti kot krč grabila depresija in ga hromila, še zlasti ko je prestopil šestdesetico. »Med 60. in 62. letom, več kot leto dni, sem bil povsem na tleh. Kot tudi med 63. in 64. letom,« črno na belem priznava glasbeni velikan, čigar notranje boje je opazovala njegova draga, čeprav ne križem rok. »Tedaj Patti ni živela z menoj, ampak z vlakom smrti, polnim nitroglicerina, ki je tik pred tem, da se iztiri. Zato me je spravila k zdravniku, trdeč, da potrebujem tablete.« Čeprav to ni bilo prvič, da si je glasbenik, ki si je z garaštvom prislužil vzdevek The Boss (Šef), zaradi mračnih, otožnih in morečih občutij poiskal strokovno pomoč. Zaradi depresije se je na kavč psihoterapevta prvič ulegel že pred več kot tremi desetletji, si ob terapijah pomagal tudi z antidepresivi, čeprav je dognal, da je eno najboljših zdravil prav glasba, iz česar se je nato tudi rodila pesem This Depression (Ta depresija).
Občutenja depresije so enkrat močnejša, drugič šibkejša, spet tretjič imaš občutek, da si jo ugnal v kozji rog. Kar pa je zgolj utvara, saj te »nikoli v resnici ne zapusti,« pripoveduje Springsteen, ki so ga ob vsem bremenili še strahovi, da ne bo zavil na pot svojega očeta, ki se kronične depresije ni mogel otresti vse do poslednjega dne. »Ne poznam vseh dejavnikov. Ali lahko zbolim kot moj oče?« se namreč sprašuje, ob čemer mu misli zajadrajo še globlje in širše v družinsko drevo, saj se je zvezdnikov prenekateri sorodnik boril s to ali ono duševno tegobo, od agorafobije do motnje, ko si je pulil lase. Najsi je bila diagnosticirana kot duševna motnja ali ne. »Ko sem bil še otrok, so bile te motnje v mojih očeh le skrivnostne, sramotne in dokaj vsakdanje,« na kar pa je v zrelejših letih vendar začel gledati skozi drugačno lupo.
Pisanje kot samoterapija
Pisanje spominov je kot oblika samoterapije. O tem je prepričan Springsteen, ki je vseskozi vedel, da se bo več kot le dotaknil tudi bolečih delov svojega življenja. »Želel sem poiskati korenine svojih težav. Ob seveda vsem, kar me je tudi osrečevalo.« Medtem ko je bil njegov odnos z očetom Douglasom verjetno zmes obojega. Opisal ga je kot lik, ki spominja na Bukowskega, ki ni končal niti srednje šole, je ogromno pil, ni znal obdržati službe, se je ogromno prepiral in ni znal kazati čustev niti lastnemu sinu. Niti na smrtni postelji iz njegovih ust niso prišle besede, po katerih je Bruce hrepenel vse življenje. Preproste, a pomenske – rad te imam. »Najdlje, kar sem prišel, je bilo, da mi je, ko sem mu dejal, da ga imam rad, odvrnil z jaz tudi. Še po kapi in med jokom, še celo na smrtni postelji ni mogel izreči tega stavka.« Čeprav mu je na svoj trdi način vendar dal priznanje. »Bruce, dober si bil do nas. A ne morem trditi, da sem bil jaz dober do tebe,« mu je dejal le nekaj let pred smrtjo. Kar pa je bilo dovolj. »To je bilo to. Le to sem potreboval, ničesar drugega,« še sklene The Boss.