Z oblinami na vseh pravih mestih, temnimi kodri, sočnimi ustnicami in zelenimi očmi je osupnila moške. Med prvimi, ki so se mu zašibile noge ob seksapilu, ki je puhtel iz vsake njene pore, je bil Frank Sinatra. A Joan Collins je na njegovo smolo in razočaranje ob njem ostala hladna. A si vendar ni kratila posteljnih užitkov, saj je v svoje mreže ujela nekatera od največjih imen tedanjega časa iz sveta zabavljaštva, tudi Dennisa Hopperja, Jamesa Deana, Georgea Hamiltona, Harryja Belafonteja, Ryana O'Neala, Warrena Beattyja in Nickyja Hiltona. Če omenimo le nekatere izjemne primerke moškosti iz zbirke ljubimcev. A čeprav je kot na dlani, da so jo vile rojenice obdarile s precej več lepote in naravne zapeljivosti kot večino drugih, so kritične oči hollywoodskih filmarjev vendar zaznale njene pomanjkljivosti. »Predebela si. Shujšaj!« so bile namreč ene od prvih besed, ki jih je slišala, ko je kot dvajsetletno dekle prestopila prag filmske meke.
Predpisali so ji dieto
Visoka je malce manj kot meter sedemdeset, tehtnica pa ji je kot brhki mladenki, željni kariere v filmu, pokazala 57 kilogramov. Za okus filmskih producentov odločno preveč. »Ko sem prvič prišla v studio, so mi takoj nalili čistega vina. Da sem predebela in da moram izgubiti vsaj štiri kilograme,« se začetkov spominja Collinsova, ki pa ji diete in načrtno stradanje nikakor niso dišali. »Sicer sem si želela uspeti v filmu, toda dieta...To je bila zame ena od težjih nalog, saj ljubim hrano. Zato so mi producenti dali neke zelene tabletke, ki utišajo lakoto. Bile so skoraj čudežne. Ko sem jih vzela, je izginila vsa potreba po hrani. Tudi ko sem šla s prijatelji na večerjo, se hrane nisem niti dotaknila.« Centimetri, sploh okoli pasu, so se pod vplivom čudežnih tabletk kar topili, izginila je tudi Joanina potreba po spanju, hkrati pa so jo – tako je prepričana – navdihnile z ustvarjalnostjo, za katero do tedaj sploh vedela ni, da tiči v njej. »Bile so izjemne. Jemala sem jih sicer, da bi izgubila nekaj kilogramov, a njihov stranski učinek je bila ustvarjalnost brez primere. V eni sami noči sem napisala gledališko igro!« Da niti za trenutek ni podvomila o majhnih zelenih pilulah. Vsaj dokler jih ni videla njena prijateljica, ki jih je v trenutku želela odplakniti v stranišče. Šlo je namreč za prav tiste tablete, ki so jih producenti ponudili Judy Garland in so jo zapeljale v odvisnost. In v prezgodnjo smrt.
V dobrega pol stoletja, kot je minilo od lepotičinih filmskih začetkov, bi se marsikaj lahko spremenilo. In bi se moralo spremeniti. Pa vendar – tako danes 83-letna temnolaska – so zahteve filmarjev ostale iste, morda le še za odtenek bolj krute in nezdrave. »V telovadnici, kamor občasno zaidem, srečujem neko mlado igralko. Vitko, že presuho, verjetno ne tehta več kot 44 kilogramov. A se v telovadnici vsak dan prenapreza. Ko sem jo pobarala, čemu tako nezdrava vitkost, mi je odvrnila, da se le tako lahko stlači v obleke, primerne za rdečo preprogo, poleg tega pa z dodatnim kilogramom ali dvema ne bi več dobila nobene vloge.«
.