Robin pred samomorom žrtev malih teroristov

Obrnili sta se dobri dve leti, odkar si je oskarjevec Robin Williams okoli vratu zategnil hlačni pas in se obesil. Tako je priznal poraz v boju z depresijo. Čeprav to ni vsa resnica o smešnem možu Hollywooda. Celotno sliko je razkrila šele obdukcija, ki je pokazala, da se je zvezdnik boril s posebno obliko demence z lewyjevimi telesci, ki je »najverjetneje botrovala njegovi paranoji in odzivom, tako neznačilnim zanj. Želim si, da bi vedel, s čim se bori. Da bi vedel, da ni bil njegov duh tisti, ki je bil šibak,« je zdaj zapisala igralčeva vdova Susan Schneider Williams in razkrila njegove poslednje mesece, ki so bili preplet nespečnosti, tresavice, tesnobe, izgubljanja spomina in preganjavice. Najverjetneje pa tudi halucinacij.

»Telesno in duševno je razpadal,« pravi vdova, prepričana, da so mu bile ure tako ali tako štete. Zgolj pospešil je neizogibno. »Če se ne bi ubil, bi morda živel še tri leta, ki pa bi bila neizmerno težka,« je Susan že v njegovem zadnjem letu lahko le nemočno opazovala, kako gre na slabše. Oktobra 2013, na njuno drugo obletnico, sta ga nepojasnjen strah in tesnobnost povsem ohromila. Ob tem ga je vse bolj izdajalo telo. A težav je bilo toliko in bile so tako prepletene, da niti zdravniki niso znali pojasniti, kaj se z zvezdnikom dogaja. »V naslednjih mesecih so se pojavili in stopnjevali še izbruhi paranoje, grozna nespečnost, blodil je, izgubljal je spomin. Psihoterapija in druge oblike zdravniške pomoči so postali stalnica njegovega vsakdana. Utapljal se je v simptomih in jaz z njim. Ne jaz ne on nisva vedela, kaj se z njim dogaja. A vendar je izgubljal razum in se, kar je morda najhuje, tega tudi zavedal. Sovražil je občutek, da ne najde več ustreznih besed,« pripoveduje Schneiderjeva, ki se ji je stavek, ki ga je vselej znova ponavljal in ji paral srce, za vselej vžgal v spomin. »Rad bi le znova zagnal svoje možgane, mi je pravil.« 
A nihče ni mogel ustaviti procesa, ki ga nista znala niti poimenovati. Do dveh mesecev pred njegovo smrtjo, ko sta mislila, da sta dobila vsaj en odgovor. Parkinsonova bolezen je bila namreč diagnoza, ki so mu jo postavili zdravniki, a se je pozneje izkazala za napačno. Ali pa le ni pojasnila vsega.

Izgubljal je spomin, a je kljub temu skoraj do konca stal pred kamerami. Še maja, slabe tri mesece pred usodnim avgustovskim dnem, je snemal film Noč v muzeju. Četudi mu je neznanske preglavice povzročalo že to, da si je moral zapomniti stavek ali morda dva. Boril se je tudi s prebavnimi težavami, izgubljal je voh, vid in prostorsko orientacijo, vsake toliko mu je spodneslo noge, da je pristajal na trdih tleh, »včasih pa je nenadoma zamrznil, da se ni mogel premakniti niti za milimeter«.

Umrl je, ne da bi vedel, kaj ga je zlomilo. In tudi Susan je šele mesece pozneje izvedela, kaj jo je oropalo moža in najboljšega prijatelja. Ne depresija ali parkinsonova bolezen, temveč posebna oblike demence z lewyjevimi telesci, ki jih je Susan imenovala kar »teroristi, ki so zavzeli um mojega dragega. S katerim koli strokovnjakom sem govorila, vsi so si bili v nečem edini, ko so pregledali Robinovo zdravniško kartoteko. Imel je eno najhujših oblik te vrste demence, nihče mu ne bi mogel prav nič pomagati.«