Robert Redford je upihnil 80 svečk

Obraz mu že prepredajo globoke gube, a vendar je še vedno moč videti, čemu si je pred desetletji prislužil naziv enega najbolj seksi moških. Kot tudi še vedno iz njegovih nebesno modrih oči žari neizmerna življenjska energija, ki ne usahne, četudi je moral Robert Redford včeraj globoko zajeti sapo, če je hotel na rojstnodnevni torti upihniti vse svečke in si kaj zaželeti. Letos jih je namreč zagorelo že častitljivih 80, od katerih je kar 57 let posvetil svoji največji strasti, filmski umetnosti.

Vržen z univerze

Osemnajsti avgust 1936 nikakor ni bil nepomemben dan. Tistega dne je v kalifornijskem mestu Santa Monica namreč prvič zadonel jok novorojenčka Charlesa Roberta Redforda, a tedaj se še nikomur ni niti sanjalo, da je svet v tistem trenutku dobil moškega, ki bo za vselej zaznamoval film in se vpisal v petično elito hollywoodskih velikanov. Kot verjetno njegovega neizmernega potenciala niso zaznali niti v svetlolaščevih študijskih letih, saj so ga kot »grozljivo slabega študenta« po letu in pol že brcnili z Univerze v Koloradu. Kar pa se je izkazalo skoraj za srečen udarec usode, saj se je kot falirani študent s trebuhom za kruhom in sanjami o igranju odpravil v New York. Igralske spretnosti je pilil na tamkajšnji Ameriški akademiji dramskih umetnosti in leta 1959, ko jih je štel 23, prvič stopil na oder Broadwaya, leto pozneje pa doživel še filmski prvenec pred kamerami. A je vendar moral počakati še nekaj let, vse do vesterna Butch Cassidy in Sundance Kid, ki ga je dokončno izstrelil na nebo zvezd in mu prinesel nagrado bafta. Nato pa je z vsakim naslednjim filmom svoj ikonski status legende velikega platna le še utrjeval. Delno morda tudi, ker je premišljeno izbiral vloge, iskal zahtevne like in skakal med žanri, da bi lahko rastel kot igralec in se otresel stereotipa, da je zgolj lep fant. In tega ni dokazal le kot igralec, temveč tudi kot režiser.

Tudi nagrajevani režiser

Več kot pol stoletja se predaja svoji umetnosti. In večino igralcev s tako dolgim stažem, pa tudi precej krajšim, prej ali slej zamika, da bi zaplavali še v režijske vode. Nekateri z manjšim, drugim z večjim uspehom, Redford z briljantnim. Že njegov režijski prvenec Navadni ljudje iz leta 1980 je namreč požel kar šest nominacij za oskarja, od tega je osvojil štiri, tudi tistega za režijo. Nominacijo za drugi zlati kipec v režiji pa mu je 14 let pozneje prinesel še film Quiz Show.

Za igro sicer nikoli ni prejel zlatega kipca, vseeno pa se je filmska kritiška srenja poklonila njegovi vsestranskosti in nepozabnosti v filmskih vodah, ko je na podelitvi oskarjev leta 2002 v roke tedaj že ostarelega lepotca romal tisti skoraj najpomembnejši za življenjsko delo. Ob tem da ga je revija Time predlani umestila še na svoj seznam stot najvplivnejših ljudi na svetu ter mu podelila lento botra indie filma. Morda tudi ker je Redford tisti, ki je že v poznih 70. zagnal kolesje filmskega festivala Sundance, vsakoletnega mednarodnega festivala neodvisnega filma.

Kje in kako je Redford praznoval svojo okroglo obletnico, ne vemo. A gotovo mu je ob strani stala izvoljenka Sibylle Szaggars, ki jo je leta 2009 popeljal pred oltar. Čeprav ni prva, ki ji je obljubil večno zvestobo. To je prvič storil že leta 1958, ko je srce podaril okoljski aktivistki Loli Van Wagenen, ta mu je v 27 letih zakona povila štiri otroke, s katerimi pa ni izkusil le največje sreče, ampak tudi najglobljo žalost. Njun prvorojenček Scott je namreč nenadno umrl, star niti dva meseca. »Kot oče se kriviš, da si kaj storil narobe. Smrt otroka ti zada rano, ki se nikoli ne zaceli,« je dejal oskarjevec, ki je zaradi svojih otrok trepetal tudi še pozneje, ko se je z zdravstvenimi težavami spopadal sin Jamie, ki sta mu življenje rešili šele dve presaditvi jeter.