Marsikdo je prepričan, da privlačen videz odpre vsa vrata. Ali pa vsaj večino. Toda lepota in spolni magnetizem nista vselej zgolj prednost, niti v površinskem svetu zabavljaštva in sedme umetnosti ne, o čemer je vsekakor prepričan Rob Lowe, ki naj bi mu prav čedni obraz in privlačno telo preprečila, da bi se iz najstniškega idola, za katerim so vzdihovala dekleta, prebil med hollywoodske težkokategornike, ki v filmski umetnosti pustijo pečat z igro in ne z lentami najprivlačnejših zvezdnikov. »Ko sem bil najstniški idol, sem bil tako luštkan, da niti samega sebe nisem jemal resno.«
Zrcalce, zrcalce...
To je resnično sreča v nesreči. Ali kaplja grenkega pelina na sicer slastni sladici. Ko se temnolasec, ki je nedavno srečal abrahama, zazre v zrcalo, se podobi, ki zre vanj, namreč lahko le nasmehne. A medtem ko mu je na začetku prav to na stežaj odprlo vrata v Hollywood, naj bi mu hkrati močno okrnilo možnosti, da seže po najsvetlejših zvezdah. »Med ljudmi velja stereotip, da privlačni ljudje ne morejo čutiti bolečine, da njihova življenja niso težka, da so nezanimivi in ne premorejo globine,« je dejal zvezdnik in pridal, da zaradi tega predsodka v mladosti ni dobival vlog, po kakršnih hrepeni vsak igralec. Po vlogah, ki od umetnika zahtevajo, da se poglobi vase in osvetli tudi težavnejše, boleče in temačnejše plati življenja ter posameznikov. A je zdaj, v zrelejših letih, ko so na njegovo nekdanje mesto najstniškega idola stopili mlajši, končno dobil priložnost, da nastopi tudi v tovrstnih vlogah. Kar naravnost obožuje.
Zrcalce, zrcalce na steni, povej, kateri najlepši v deželi je tej, se je morda spraševal Lowe, ob čemer ga je najbolj skrbel lasten odgovor. Kajti medtem ko še vedno lahko jasno in glasno, brez kančka sramu prizna, da je bil blagoslovljen z očem prijetno podobo, je vendar potreboval strokovno pomoč, da ne bi zapadel v obsesivno občudovanje lastne podobe. »Dolga leta sem obiskoval psihiatra. Redni obiski na pol leta so bili zame nujni kot pregled olja pri avtomobilu; preprosto sem moral na posvet in ga povprašati, ali morda nisem narcis,« je razkril svoje skrbi, ki so izginile šele tedaj, ko je iz ust učenega in šolanega možakarja (in to večkrat zapored) slišal, da nikakor ne kaže znakov narcisoidne motnje. »Že dejstvo, da me je to vprašanje preganjalo, me je izključilo iz kategorije narcisov,« si je oddahnil lepotec, ki pa ga je soigralka Rashida Jones nedavno vendar označila za dobrohotnega narcisa.
Od piflarja do pornozvezdnika
Po hodnikih santamoniške srednje šole v Kaliforniji so se sprehajali Emilio Estevez, Charlie Sheen, Robert Downey Jr. in Sean Penn. Med množico bodočih superzvezdnikov pa se je, četudi kot senca, pomikal tudi Rob. »To je moja temna skrivnost. Bil sem šolski bebček. Pravi piflar. Rad sem se učil, všeč mi je bil dramski krožek, v športu pa sem bil porazen. Kul sem postal šele tedaj, ko sem zaslovel. In tega ne bom nikdar pozabil.« A medtem ko nikoli ni pripadal srednješolski kliki priljubljenih otrok, se je najpozneje pri svojih 24 letih dokončno otresel etikete čudaškega in zadržanega učenjakarja. Nadvse učinkovito, s spolnim škandalom, katerega rezultat je bil eden od prvih zvezdniških domačih porničev, ki so si nekako utrli pot v javnost. Leta 1988 je v baru namreč spoznal dekleti, 22- in 16-letnico, njihove posteljne igrice v troje pa je nepazljivo ujel na filmski trak. Kar je njegovemu ugledu – četudi je tedaj v svetu zabavljaštva komaj dobro začel pridobivati veljavo – zadalo močan udarec, hkrati pa se je zaradi seksa z mladoletnico znašel tudi v neprizanesljivih sodnih mlinih. Četudi zdaj priznava, z malce objektivne distance, da je bil ta škandal vendar ena od najboljših stvari, kar se mu jih je primerilo v življenju. »Tedaj sem vedel, da sem dosegel dno. In lahko sem šel samo še navzgor.« Poleg tega mu je izkušnja dala podlago za njegov najnovejši film s povsem primernim naslovom Sex tape. »Glede na to, da sem na tem področju oral ledino, je čas, da iz tega skujem tudi malce dobička,« se je namuznil zvezdnik.
