Zabavna industrija in politika s svojimi spletkami sta kot voda in olje. Ne mešata se dobro! To je na lastni koži občutil Richard Gere, nekdaj zelo iskani igralec, ki je hollywoodskim studiem prinašal dobiček, zdaj pa je skoraj izobčenec. Pristal je na nenapisanem črnem seznamu, ki se ga morajo filmarji pri sestavi igralskih ekip ogibati, če želijo s projekti uspeti in obogateti. Sploh če želijo prodreti na kitajski trg, drugi največji in najdonosnejši. »Vsekakor so projekti, h katerim me ne bodo povabili, saj bi to vznemirilo Kitajce, ki bi predvajanje filma zaradi mene zavrnili,« pravi Gere, ki se jasno in glasno zavzema za osvoboditev Tibeta. In plačuje visoko ceno.
Poklicni samomor
V 80. in 90. letih je zgolj omemba njegovega imena filmu zagotavljala, da bodo trume drle v kinematografe, sploh ženski del gledalstva, ki ga je igralec omrežil s filmi Ameriški žigolo, Častnik in gentleman ter Čedno dekle. Nato je leta 1993 na podelitvi oskarjev naredil strahovito napako.
Namesto da bi se, ko je izročil kipec za najboljšega umetniškega vodjo, držal spisanega govora, je spregovoril iz srca in pred filmsko smetano ter kamerami opozoril na »grozljivo, grozljivo situacijo kršenja človekovih pravic v Tibetu«. Za kar so mu nemudoma izstavili prvi račun – prepoved udeležbe na bodočih oskarjevskih podelitvah. Tam pač ni prostora za politično orientirane nagovore, je tedaj izpostavil prireditelj in zdaj že pokojni režiser Gil Cates, a Gera to ni skrbelo. »Le v smoking se mi ni treba več tlačiti,« je pozneje dejal. A to je bil zgolj prvi val ukrepov. Drugega, močnejšega, se je začel zavedati šele nekaj let pozneje, ko je spoznal, da je – zaradi enega samega večera! – iz enega najbolj iskanih postal izobčenec.
Na Kitajskem nezaželen
Leta 1997 se je za triler Rdeči kot prelevil v moškega, ki ga po krivem obtožijo umora, medtem ko je bil na poslovni poti na Kitajskem. »S filmom so bili vsi zadovoljni, šel sem tudi v oddajo Oprah Winfrey. Nato pa me kot strela z jasnega pokličejo iz studia, češ da ne smem več na promocijske nastope. Studio MGM je namreč hotel skleniti posel s Kitajci,« pripoveduje Gere. A to je bil šele začetek. Tudi njegovo sodelovanje s kitajskim režiserjem, ki ga noče imenovati, je občutilo moč kitajskega trga in politike, kljub temu da je bilo že od začetka jasno, da filma ne bodo predvajali tam. »Dva tedna pred začetkom snemanja sem dobil klic, da z menoj ne morejo sodelovati. Pogovor je potekal po varni telefonski liniji. Če bi napačnim ljudem prišlo na ušesa, da sem delal ali želel delati s tem režiserjem, niti on nikoli več ne bi mogel delati. Še več, ne on ne njegova družina ne bi več smeli zapustiti Kitajske.«
Zadovoljen z malim
Že 40 let je predan budist. Stkal je močne prijateljske vezi s tibetanskim duhovnim voditeljem dalajlamo. Za osvoboditev Tibeta se zavzema tudi prek dveh fundacij, a to mu je prineslo dosmrtno prepoved vstopa na kitajska tla. Ob tem da se njegovo ime že dve desetletji ne pojavlja več v začetnih in odjavnih špicah najpomembnejših hollywoodskih projektov – izvzemši muzikal Chicago iz leta 2002 –, saj je njegova karierna pot zavila v smer manjših neodvisnih in indie filmov.
»Še nedavno sem doživel, da so mi brez dlake na jeziku dejali, da ne bodo dobili financ za film z menoj, saj bi s tem vznemirili Kitajce.« Česar pa si ne žene pretirano k srcu. »V minulih desetletjih sem bil dovolj uspešen, da si danes lahko privoščim, da sprejemam vloge v manjših, nizkoproračunskih filmih,« ob čemer je še dodal, da se morda v njegovi karieri vendar ni veliko spremenilo. »Še vedno delam podobne filme kot na začetku. Manjše in zanimive z močnimi, večplastnimi liki in dobro zgodbo. Na drugi strani pa so studii, ki jih zanima zgolj čim večji dobiček. Ne toliko zgodba.«
.
