Pisalo se je leto 1988, ko je – še niti polnoletna – temačno zasijala v gotski fantazijski komediji Beetlejuice in filmsko meko več kot le opozorila nase. To je bila točka preloma, ki je Winono Ryder izstrelila na filmsko nebo, vse zaradi režiserja Tima Burtona. In kot je on tedaj skoraj lastnoročno zagnal kolesje njene kariere, tako je tudi temnolaska zdaj stala ob njem na njegov veliki dan. Na dan, ko je po vrsti nominacij za prestižne filmske nagrade, ki so se mu prepogosto izmuznile med prsti, kritiška stroka le prepoznala njegov dar in se mu poklonila. Zakorakal je v panteon največjih, saj se je pridružil dvestoterici tistih, ki so neizbrisne sledi pustili v cementu pred slovitim kitajskim gledališčem na hollywoodski aleji slavnih.
Ekscentrični režiser nikakor ni vsakdanji moški. Njegov svet je svet temačnih, grozljivih, tudi zloveščih in mrakobnih fantazij, vselej čudaških in pogosto s komičnim pridihom. V filmih poveličuje ali nam vsaj poskuša približati drugačnost, alternativnost, celo abnormalnost. Njegovi junaki, najsi je to Edvard Škarjeroki ali vampirski Barnabas, Mrtva nevesta ali Brezglavi jezdec, se nam usedejo v srce. »Tim razume človeško srce tako kot nihče drug, kar zna tudi izjemno prenesti na platno,« je ob Burtonu, ko si je dlani zamazal s cementom, dejala Winona. »Razume namreč bolečino tistih, ki jih svet ne razume. Bolečino drugačnih, celo norih. In jo slavi na svojstven, edinstven način, ki je izjemno nežen, včasih zastrašujoč in pogosto neizmerno zabaven. Zato so ne morem niti zamisliti bolj čudovitih, dragocenih rok, kot so njegove, da se potopijo v ta cement in pustijo večne sledi.«
Začel je kot Disneyjev animator in se povzpel do režijskega stolčka visokoproračunskih uspešnic. Z njim smo se odpravili v Alicino čudežno deželo, s filmom Mars napada onkraj našega planeta ali pa s Planetom opic v postdarvinistično Ameriko in vselej stopili v njegove sanjske svetove, prežete s temačnostjo. S to je bil prežet tudi njegov bliskovito kratki nagovor ob gledališču, v katerem je v minulih letih ugledalo premierno luč kar sedem njegovih projektov. »Nikoli si nisem mislil, da se bom lahko udeležil lastnega pogreba. To je čudovito!« je pripomnil s čudaškim humorjem. A čeprav je puščanje odtisa dlani primerjal z lastnim pogrebom, je tako morda na sebi lasten način priznal, da se mu uresničujejo sanje. Ne nazadnje, če si kruh služi z mrakobnim, temačnim in zloveščim, potem je visoko na njegovem seznamu tudi smrt.
