Srce ti močno razbija, spreletavajo te slabost, mravljinčenje in tresenje, z vsakim vdihom pa se zdi, da se dušiš. Čustvena nočna mora, med katero te izmenično oblivata mrzli in vroči pot, v mislih pa ti šviga prepričanje, da je napočil konec. Dokler se nenadoma ne povrneš v normalno stanje. Čeprav tesnoba v srcu ostane in z delčkom sebe še vedno tavaš po zoni somraka, kjer se vse pogosteje izgublja tudi Ralph Fiennes, ki mu čedalje močnejši napadi panike trgajo življenje z vajeti. A vendar zvezdnik še vedno, četudi vseobsegajoči občutek tesnobe in brezizhodnosti močno načenja ne zgolj njegov duševni mir, ampak tudi sposobnost vzdrževanja medčloveških odnosov, zavrača medicinsko pomoč. Vsaj v obliki tablet in se poskuša rešiti ponavljajočih se napadov panike s pomočjo terapevta.
Občutek globoke negotovosti
Verjetno vsakogar kaj preganja in zvezdniki se pri tem prav nič ne razlikujejo od običajnih ljudi. Morda so še celo bolj dovzetni za čustvene pretrese, saj jim čustva, ki jih vsak dan prenašajo v svojo umetnost, vrejo tik po površjem. Občutje, da ti je neka nerazložljiva sila v trenutku iztrgala vajeti nadzora, namreč ni tuje ne Johnnyju Deppu ali Kim Basinger, ne Amandi Sayfried, medtem ko imajo panični napadi Emme Stone že skoraj razsežnost agorafobije. In so v svoje kremplje očitno dobili tudi dvakratnega nominiranca za oskarja in zlati globus, čigar življenje se je spremenilo v »čudno območje somraka«. Britanski zvezdnik se namreč zbuja zgodaj zjutraj, ko večina sveta še spi, njegovo telo, ki ga prekriva plast hladnega znoja, pa drgeta. »Napadi so resnično močni. Prebudim se v paniki, pri srcu me tesnobno stiska od skrbi, ki pa jih ne znam določiti. Prevzema me zgolj občutek neke globoke negotovosti. Verjetno mi na plan kukajo podzavestni strahovi in vprašanja lastnega obstoja,« je priznal Fiennes. Kajti četudi bi marsikdo verjetno z veseljem stopil v zvezdnikove čevlje in vsaj malce užil hollywoodsko življenje prestiža, zvezdnika za fasado glamurja očitno tarejo podobne skrbi kot preostali svet. »Preveva nas lažen občutek, da si življenje lahko organiziramo in vanj vnesemo red, toda resnica je, da ne moremo nadzirati ničesar. Pod krhko masko nadzora namreč tiči kaos, naša podzavest pa se zaveda, da lahko ta kaos v trenutku privihra v tvoj svet in ti življenje postavi na glavo.«
Z notranjimi stiskami se vsakdo sooča po svoje. Nekateri bolj plodovito kot drugi. Kajti medtem ko je Edvard Munch svoja občutenja ob paniki spravil na platno in ustvaril več milijonov vredno mojstrovino, sliko Krik, se igralec zaradi tesnobnosti vse pogosteje izgublja v svojem svetu, tudi na družabnih prireditvah, ki so pomembne za zvezdniško srenjo, kjer se v poluradnem okolju zabav tkejo pomembna poznanstva. »Obtožujejo me, da med pogovori nenadoma začnem zreti v daljavo, da se oddaljim od vsega dogajanja in ne poslušam. Toda v socialnih interakcijah pogosto nisem sproščen in tedaj se zaprem vase,« je razkril Britanec, ki občasno skoraj vidi sebe, kako se umika vase, a si ne zna pomagati. Čeprav se zaveda, da mu ljudje želijo le dobro in ni potrebe po begu.
Prikrajšana mama Z umetnostjo v sebi je že privekal na svet. A medtem ko so ga sprva mamili slikarsko platno in barve, je hitro spoznal, da je njegova prva ljubezen igra. Atelje je tako zamenjal za gledališke odre, pred 20 leti pa mu je nato uspel veliki met. Film Schindlerjev seznam ga je, skupaj z nominacijami za najprestižnejše filmske nagrade, izstrelil med veljake sedme umetnosti, česar pa njegova mati nikdar ni doživela. Kar ga še danes navdaja z bridkostjo. »Film so ravno začeli predvajati in nadme se je zgrinjalo ogromno pozornosti, ko je mama izgubila boj z rakom. Želim si, da bi lahko videla, kaj sem dosegel. Malce zatem mi je umrl še oče, in čeprav je doživel vsaj malce mojega zmagoslavja, se je skoraj sočasno z mojim uspehom nad mene, moje brate in sestre zaradi smrti staršev zgrnilo tudi ogromno žalosti. Življenje te resnično lahko preseneti – v enem trenutku misliš, da si zavzel svet in da ne more biti bolje, ko te udari neizmerna bridkost.« |
