Dobila sva se pred Blejskim jezerom, družbo pa mu je delala najmlajša hčerka Milica. »Vedno mi je lepo v Sloveniji, ampak na žalost nimam časa, da bi prihajal pogosteje, ker sem na Reki, kjer delam na univerzi s svojimi študenti. Še vedno veliko potujem, snemam … Zdaj sem bil v ZDA dva meseca in pol, delal sem na filmu in dveh televizijah. Ko sem bil v Sarajevu, sem prav tako nekaj snemal. Letos sem veliko delal.« Ko se odpraviva v bližnjo restavracijo, mi opiše nove projekte. »Delal sem dva italijanska filma in dve televizijski seriji po eno epizodo kot gost. Prva je The Blacklist, druga pa Better things. V Sarajevu smo snemali zelo zanimiv film, zelo mi je bil všeč.« Gre za kratki igrani film Bearing Witness v ameriški produkciji. »Igralka Zrinka Cvitešić je božanska! Res je mojstrica igranja! Igra novinarko Aido, jaz pa starega človeka Ismeta, kar je bilo zelo težko zame,« se zasmeji. »Morali so mi nanašati masko, ker nisem dovolj prepričljiv. Zaradi tega so dodajali gube, plastiko … Imel sem 90 let.« Rade ima 20 let manj od te vloge, torej je v sedmem desetletju. »Bilo je zanimivo. Spomnil sem se, kako se je odzival moj oče, kako se je obnašal, govoril, pa sem ga posnemal. Bil je čudovit človek. Imel je 104 leta, ko je umrl,« se spominja letošnjega januarskega dne, ko ga je izgubil. Nadaljuje o zadnjem filmskem projektu. »Film govori o Aidi Čerkez, mladi novinarki v času vojne in okupacije v Sarajevu. Celotna zgodba je ganljiva. Bila je vojna poročevalka, delala je za tuje medije in agencije. Zelo hrabra novinarka. Celo svojega sina, ki je imel dve leti, je poslala s svojo mamo z avtobusom v Nemčijo, ona pa ostala v vojni, da bi poročala. V teh letih je dobila v New Yorku nagrado za reportaže kot novinarka leta. Naredila je intervju z zanimivim 90-letnikom, ki ni šel nikoli iz Sarajeva, prestal pa je vse mogoče države in vlade. Delala je reportažo o njem in zdaj se dela film o tem.«
Težko mu je brez očeta
Natakar nama prinese slovensko vino. »Odlična so,« pove. Nato obudiva spomin na njegovega očeta. »Še vedno se ne zavedam, da je umrl. Ves čas mislim, da ga moram poklicati,« pogleda na svoj mobilni telefon in se zamisli. »Bil je tako genialen, da nas je skoraj prepričal, da je večnost mogoča,« pove v smehu. »Težko je brez njega … Počaščen sem, da sem sin tega človeka.« Njegovemu očetu sicer nikoli ni bilo všeč, da se je odločil za igralski poklic. »Ni mu bilo prav. Mislil je, da se zelo mučim,« se nasmeje in nazdravi. Povprašam, ali bo tudi hčerka Milica igralka: »Ona poje, igra kitaro in ustvarja svoje pesmi. Občasno nastopa na koncertih. Bila je moja gostja, poklical jo je tudi Urban na svoj koncert, pravzaprav mu je bila predskupina. Zdaj pa gre študirat v Liverpool na akademijo LIPA, eno najbolj znanih glasbenih akademij, ki jo je ustanovil Paul McCartney. Tega se zelo veseli,« jo ponosno pogleda. Skupaj ima pet otrok, Danilo in Lucija sta iz prvega zakona, tri hčerke pa ima iz drugega zakona. »Nina igra v naših predstavah in nekaterih ameriških filmih. Vanja zaključuje ameriški faks na Dunaju, potem gre verjetno naprej študirat v Avstralijo,« opiše njihov razpon po svetu. »Na Reki je baza, ampak jaz bom zdaj moral zelo veliko potovati,« razloži, da se neskončno veseli dni, ko se dobijo vsi skupaj, to je poleti in pozimi za božič ter novo leto.
Trudi se, da ne uničuje narave
V zaključnem govoru na Blejskem vodnem festivalu je opozoril na probleme današnje dobe, okolja, vojne in terorizma. Pomembno se mu zdi, da so otroci odgovorni do vode. »Najprej smo odprli filmski festival. Ampak da bi zaživel, ni dovolj samo navdušenje nekaterih ljudi, ki bi ga gnali naprej, ampak velika zainteresiranost državnih institucij, ministrstva, kulture, turizma, ki jim je takšen festival v interesu. To je stvar odločitve države. Mi smo hvaležni za pomoč, interes funkcionarjev, od predsednika republike Pahorja do vseh drugih, ki so prihajali, pozdravljali idejo. Kdo drug bi moral, če ne Slovenija, delati takšne projekte?! Ker Slovenci obožujejo naravo in jo ščitijo na svoj način. To so se učili delati od otroštva naprej.« Ob vprašanju, ali se počuti kaj Slovenca, ker pomaga, se najprej nasmeji: »Imam slovensko državljanstvo in zaradi svojega statusa v svetu se počutim dolžnega pomagati. Ampak kot sem rekel, niti moja pomoč ni dovolj niti to, da pripeljem svoje prijatelje, da pozdravijo festival. To je premalo. Država mora stati za vsako akcijo, naj je to šport, kultura … Država odloča o tem.« Nato po premisleku doda: »Ampak živimo v takšnem času, da nimamo niti pravice tako zameriti državi. Katerikoli državi, ki ne podpira športnih in kulturnih dogodkov. Ampak jaz sem optimist!« V smehu še pove: »Mislim, da se bodo pri tej ruleti spet obračale srečne številke.« Ko še enkrat nazdraviva, razkrije, kako on skrbi za okolje. »Trudim se, da delam vse, da ne uničujem narave. Ko ribarim, ne mečem plastičnih kozarcev v morje,« se nasmeji. Nato se spomni zanimivega dogodka. »Fantastičen šofer me je vozil iz Bolgarije v Beograd. Snemal sem neki ameriški film v Bolgariji. Spomnim se, da sem imel v roki lepljiv papirček, ki me je nerviral. Zelo majhen je bil. Odprl sem okno in ga vrgel stran. On je ustavil avto, šel poiskat ta papirček in mi rekel: 'Ne smeš delati tega.' Odvrnil sem mu, da tega po navadi ne počnem in da je bil res majhen papirček,« ponazori v smehu. »Izvrsten je bil,« še pove o šoferju.
Radku v bolnišnico prinesel polaroidna očala
Sicer pa je zapisan gledališču, celo tako zelo, da je ustanovil svoj teater. Na Brionih ima gledališče Ulysses. »Zdaj je 18 let našega gledališča. Odprli ga bomo z mojim koncertom, družbo mi bodo delali Vlatko Stefanovski, Miroslav Tadić in Urban. Ta gospodična (pokaže na hčerko) je prav tako gostja. Pride še violinistka iz ZDA. Sezono odpiramo 15. julija. K nam prihaja veliko Slovencev.« Prejšnje leto je bil pri njemu tudi zvezdniški igralec Ralph Fiennes. »Naša moč je v predstavah in moč je, da občinstvo prihaja na naše predstave in kupi vstopnice, čeprav so nekoliko dražje, ampak to je edini način, da pokrijemo vse stroške.« Nato opiše program: »Letos bom spet igral v predstavi Kralj Lear, že 17 let igram to naslovno vlogo. Znova bo na sporedu Antigona, pa Shakespeare poletne noči. Prejšnje leto je bila premiera Shakespeare poletne noči, na njej je bil briljanten Radko Polič, igral je Shakespeara. Na žalost je zdaj bolan in ne bo igral. Bo pa prišel, da ga pozdravimo,« se nasmeji. Pred prihodom na Bled ga je obiskal v bolnišnici. »Videti je odlično, za darilo sem mu prinesel polaroidna sončna očala, ki mu odlično pristajajo.« Hčerki reče, naj pokaže fotografijo na svojem telefonu. »Zdaj imamo vsi trije enaka očala,« pove v smehu, ko gledava fotografijo, na kateri z očali pozirajo on, Radko in Milica. »Vesel je bil in mislim, da bo super!« Za Radka najde le lepe besede. »On je božanstven človek, najveličastnejši igralec na svetu, številka ena.« Ko mu povem, da je on številka ena v državah nekdanje Jugoslavije, skromno odvrne: »Mogoče za vas, ampak zame je Radko Polič. Nihče drug se ne poistoveti z vlogo tako globoko kot on. Nihče ni tako inteligenten, luciden, umetniški in po eni strani tako preprost v igranju. On je prišel na fantastično enostavnost, kar je najteže.« In ko je to Rade povedal, je povedal tako globoko, v igralskem zanosu. »Zato ker tako iskreno mislim,« še pristavi in se poslovi kot pravi kavalir.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«