Psihiater – ljubimec in morilec Marilyn Monroe

Smrt Marilyn Monroe 4. avgusta 1962 ni bila samomor, ampak umor, ki ga je vodil Bobby Kennedy: igralko je bilo treba utišati, ker je hotela razkriti umazane skrivnosti družine Kennedy, ki si jih je zapisovala v rdeči dnevnik. Bobby ni delal sam, imel je partnerja: svaka Petra Lawforda in Marilyninega psihiatra dr. Ralpha Greensona, ki je dal igralki usodno injekcijo pomirjeval.

Eksplozivne domneve sta objavila Jay Margolis, dolgoletni raziskovalni novinar in poznavalec Monroejeve, in Richard Buskin, odlično prodajani avtor 30 uspešnic. Knjiga –– Umor Marilyn Monroe: primer zaključen –– naj bi s pomočjo pričanj očividcev in intervjujev razkrivala resnico o smrti zvezdnice. »Bobby Kennedy jo je hotel utišati ne glede na posledice,« je pozneje priznal Lawford, ker sta ga grizli vest in krivda zaradi igralkine smrti, pravita pisatelja. »Bila je najbolj nora reč, kar jih je naredil, in jaz sem bil dovolj nor, da sem mu to dovolil,« je menda še povedal Lawford. Umoru je bil domnevno priča tudi reševalec James Hall, ki se je odzval klicu na pomoč in videl psihiatra –– poklical ga je Bobby in mu naročil, naj poskrbi zanjo ––, ko je Marilyn naravnost v srce potisnil injekcijo in ji pri tem celo poškodoval rebro.

Bobby se je z lepotico zapletel v spolno afero poleti 1962: v Los Angeles ga je poslal brat Jack, da bi jo prepričal, naj predsednika ne kliče v Belo hišo. A je podlegel njenim čarom in z igralko skočil med rjuhe. »Tega ni nameraval, a tistega večera sta postala ljubimca,« je pozneje povedal Lawford. »Skoraj takoj je postalo resno, začela sta se videvati,« je vedel povedati Lawford. Marilyn je pozornost posvečala Bobbyju in klicarila pravosodno ministrstvo, v Bobbyja je bila noro zaljubljena, obljubil ji je, da bo zapustil Ethel in se poročil z njo, je pozneje povedal Lawford in še, da sta si brata Kennedy igralko podajala kot žogo in z njo ravnala kot s kosom mesa.

Ko se je začel Bobby umikati, je Marilyn zagrozila z novinarsko konferenco, na kateri bi razkrila aferi z bratoma in tudi vse skrivnosti o Kennedyjevih, ki jih je zapisala v rdeči dnevnik. Bobby je zahteval, naj mu pove, kje je zvezek, trdita pisatelja in še, da Marilyn skrivališča ni izdala. Bobby je poklical Greensona, psihiatra, s katerim je igralka tudi spala, in mu namignil, da namerava igralka razkriti svoje ljubezenske afere. To bi pomenilo konec njegove kariere in ga poslalo v zapor. Zadnjič je Bobby igralko obiskal popoldne 4. avgusta 1962, skupaj z Lawfordom, ta je sedel pred hišo in srkal šampanjec, medtem ko je Bobby govoril z Marilyn. Zahteval je, naj ga ne kliče več in mu ne pisari pisem, igralka je začela kričati, zgrabila majhen nož in zamahnila proti Bobbyju, Lawford, ki je takrat prišel v hišo, jo je zgrabil za roko in ji zbil nož. »Bobby je menil, da morava poklicati zdravnika,« je dejal Lawford. Igralkini sosedje so videli Bobbyja oditi in spet priti pozneje zvečer z varnostnikoma, članoma zloglasne gangsterske skupine losangeleške policije, ki je za policijo opravljala nezakonite posle. Bobby je igralko podrl na tla, eden od varnostnikov pa ji je v nadlaket vbrizgal barbiturat, da bi se umirila; ko je bila omamljena, sta Bobby in Laword divjala po hiši in iskala dnevnik. Pomirjevalo je začelo popuščati, zato so ji dali še kombinacijo barbiturata in tablet proti nespečnosti in iskanje dnevnika se je nadaljevalo. Kennedy, Lawford in varnostnika so odšli ob 22.30.

Neprestano lajanje igralkinega maltežana Mafa je vznemirilo njeno gospodinjo Eunice Murray, s sinom Normanom Jefferiesom je prišla zaskrbljena pogledat, kaj se dogaja: Marilyn je ležala na postelji, glava ji je visela čez rob, poklicala sta reševalce. Murrayjeva je pomislila, da je igralka vzela prevelik odmerek.

Reševalec Hall je prišel okoli polnoči, z njim je bil kolega Murray Liebowitz, potegnil igralko na tla in jo začel oživljati. »Bila je gola, ni bilo rjuhe, odeje, ni bilo kozarca z vodo, alkohola ... Dihala je plitko, utrip je bil šibek in hiter, bila je nezavestna,« se je spominjal Hall in še, da so bile tablete pospravljene v škatlici na nočni omarici. »Ko sem se sklonil nadnjo, me je prešinilo, da ni bruhanja, kar je nenavadno za prevelike odmerke.« Masiral ji je srce in začela je dihati, Liebowitz je tekel v reševalno vozilo po opremo za oživljanje. Ko je šel še po nosila, se je na vratih pojavil moški. Bil je Greenson, rekel je: »Jaz sem njen zdravnik.« Hotel je, da igralko snameta z aparata, se spominja Hall: »Vem, da nekateri zdravniki niso vajeni urgentnih stanj, a ta nič ni vedel. Zamrmral je: 'Iz tega moram narediti šov.' Tega ne bom pozabil. Rekel sem, da moramo iti, čas je tekel in hotel sem jo rešiti.« Zdravnik pa je odprl torbo, ven potegnil injekcijo z iglo, potegnil iz stekleničke tekočino, pokleknil ob igralko in ji iglo potisnil v telo. Liebowitz o tem nikoli ni spregovoril. Reševalca nista bila edina, ki sta videla zdravnika. V hišo se je vrnil Lawford, skupaj s policijskim narednikom Marvinom Iannonejem, ki je po Bobbyjevem ukazu pogosto stal pred igralkino hišo. Pozneje je zasebni detektiv Fred Otash, ki je na zahtevo Lawforda prisluškoval igralki, povedal, da je slišal njun pogovor, bilo je pet minut pred polnočjo. Pisca sta zapisala: »Pet prič umora je bilo, trije pravijo, da je bil odgovoren Greenson.«

Tedanji mrliški oglednik dr. Thomas Noguchi je po obdukciji povedal, da je truplo preiskal s povečevalnim steklom in ni našel vboda z iglo. Hall pravi, da je morda ni videl, ker jo je Greenson zbodel pod dojko. Fotoreporter revije Life Leigh Wiener je uslužbence mrtvašnice podkupil s steklenico viskija, da so ga spustili k igralkinemu truplu. Tam, kjer naj bi ji zdravnik zapičil iglo, je videl modro obarvanje, je povedal pozneje.

Oblast ni ukazala preiskave igralkine smrti. Primer je potihnil. Smrt Marilyn Monroe so označili kot samomor.