Pred 13 leti ji je britanska kraljica podelila plemiški naziv. Britanska igralka Helen Mirren je leta 2003 zaradi prispevka k umetnosti namreč prejela častni naziv dame, žensko različico viteškega naslova, pa vendar se po njenih žilah ne pretaka vzvišena, hladno dostojanstvena kri aristokracije, ampak kri upornice, ki vsake toliko privre na plan. »To je bila najbolj šokantna stvar, kar sem si jih lahko zamislila in storila,« je namreč dejala o drobni tetovaži, ki si jo je v 70. letih minulega stoletja za vselej vtisnila v kožo med palec in kazalec na roki. A četudi je bilo to impulzivno, spontano dejanje v alkoholni omotici, drobne telesne poslikave nikdar ni obžalovala. Tudi zato morda zdaj, ko se bliža 71. rojstnemu dnevu, razmišlja, da bi si s črnilom poslikala celo roko.
Starejša ko je, bolj ji je ideja všeč
Kritiška srenja je že davno prepoznala njen igralski dar in se mu poklonila s petimi baftami, tremi zlatimi globusi, štirimi emmyji, dvema nagradama filmskega festivala v Cannesu in najodličnejšim oskarjem. Povrhu tega mediji čislajo njeno brezčasno eleganco in dostojanstvenost, kozmetična hiša L'Oreal pa jo je izbrala za lepotno ambasadorko, najstarejšo v zgodovini podjetja. Nad čimer je Mirrenova sicer navdušena, saj so jo – v svetu, ki že skoraj po božje časti mladost – postavili za vzornico, četudi ji kravžlja živce označba, da je seksi in zapeljiva. In morebiti tudi zato vneto premišljuje, da bi znova pustila upornici v sebi, da privre na plan. »Rada bi še eno tetovažo. Pravzaprav bi si potetovirala celo roko, skoraj kot rokav. Razmišljam o nekakšnem zvijajočem se vzorcu, ki teče po vsej dolžini roke. Morda kačo, saj jim imam rada,« pravi 70-letna zvezdnica in pridaja, da se ji ideja zdi z vsakim dnem boljša. »Starejša ko sem, boljša se mi zdi ta ideja.« Čeprav ni edina sivolasa zvezdnica, ki se poigravajo z mislijo o tovrstnem večnem telesnem okrasju. Lani je podobno željo namreč izrazila Judi Dench, ki jih danes šteje že častitljivih 81. »Morda bi si za rojstni dan poklonila svojo prvo tetovažo. Takšno z indijansko simboliko.«
Najtežje je ljubiti sosede
V 70. letih je nastopala z indijansko gledališko skupino, v žaru nočnega druženja, ko so nazdravljali, pa si je spomin na film tudi za večno vtisnila na roko. »Bilo nas je šest, vsi smo storili enako, se na malce zmešan način povezali za vse življenje. Hkrati pa je bil to moj trenutek čistega uporništva, saj so mi tetovažo naredili z varnostno sponko. Grozno je bolelo, a mi tega nikakor ni žal,« je dejala o tatuju z indijansko tematiko, četudi jo je pozneje razbesnelo, da je to postalo že skoraj vsakdanja praksa. »Tedaj so se tetovirali le mornarji, zaporniki in pripadniki tolp. In jaz. Zdaj pa je to postalo del mainstreama, kar je nedopustno!« A je hkrati nato, od tega je minilo šest let, vendar razkrila, kaj znak na roki pomeni. »Ljubi svojega seseda, tudi če sta si kot dan in noč. Morda zveni preprosto, a vendar je to težko tudi izpolniti, saj se prav med sosedi sovraštvo najlažje rodi. Sosed je namreč tisti, ki poseka drevo blizu tebe. Krike njegovih otrok moraš prenašati. Je pa neprecenljivo in izjemna sreča, če si blagoslovljen z dobrimi sosedi, s katerimi spleteš prijateljstvo. Ja, moj tatu me opominja na pomembnost strpnosti.«
