Princese se ne zaljubijo v običajne moške le v pravljicah. Tudi v resničnosti lahko ljubezen premaga vse ovire, ne oziraje se na modro kri in vero, ter razpre okove okostenele tradicije. »Presrečni smo za našo princeso, naposled je našla moškega svojega življenja,« je v ponedeljek vzklikala množica, ki se je zbrala na osrednjem trgu prestolnice malezijskega sultanata Johor pred velikanskim platnom in spremljala prenos poročnih zaobljub njihove princese Tunku Tun Aminah Maimunah Iskandariah in nekdanjega danskega manekena Dennisa Verbaasa, danes Dennisa Muhammada Abdullaha, saj se je zaradi ljubezni do temnolase princese že pred dvema letoma spreobrnil v islam in prevzel tudi svoje muslimansko ime.
Podobna zgodba bi se v malezijskem sultanatu morda pisala že v 30. letih prejšnjega stoletja, ko se je tedanji sultan Ibrahim, Tunkujin prednik, brezglavo zaljubil v britansko showgirl ter se z njo zapletel v strastno romanco, ki bi ju lahko popeljala pred oltar. Ko jima načrtov skupne prihodnosti ne bi prekrižala druga svetovna vojna, v kateri je sultanova izvoljenka umrla med bombnim napadom. Podobno se je zdaj, 80 let pozneje, v vsakdanjega človeka, po katerem se ne pretaka niti kapljica modre krvi, zaljubila Tunku, ki pa ji je usoda namenila srečnejši konec.
Njun začetek je bil kot začetek skoraj vsake romance. Dekle in fant se srečata v baru, med njima se v trenutku ukrešejo iskrice in nekaj let pozneje ljubezen potrdita še pred pričami. Z eno pomembno razliko. Tunku je princesa, edinka johorskega sultana, Dennis pa Nizozemec, ki ga je v Malezijo popeljalo delo. A sta pred tremi leti, čeprav prihajata iz povsem različnih svetov, čustvom vendar dala priložnost in se decembra lani, ko se je Dennis že leto prej spreobrnil v islam, zaročila. »Preselila se bova v lasten dom in začela živeti kot mož in žena. Zame bo prvič, da bom živela sama, brez svoje družine in staršev,« je dejala nevesta.
Vse je potekalo v skladu z večstoletno tradicijo
Odeta v tradicionalna malezijska poročna oblačila sta se Tunku in Dennis sprva zaobljubila drug drugemu pred družino in najtesnejšimi prijatelji v družinski rezidenci sultanove družine. Prstana sta si izmenjala v posebnem prostoru, ženin je svoji nevesti tradicionalno podaril denar (malo manj pet evrov), medtem ko je johorska kraljeva družina svojemu novemu članu podarila kopijo Korana, molilno preprogo in zlat prstan ter tradicionalno oblačilo malezijskih moških – srajco, dolge hlače in trak blaga, ki si ga zavežejo okoli pasu.
Uradno zavezana drug drugemu sta se mladoporočenca nato poročila še v javni večerni ceremoniji v glavni rezidenci, kar so predvajali na osrednjem trgu. Ves večer sta presedela na umetelno izdelanih prestolih, člani družine in visoki dvorni uradniki pa so ju škropili z odišavljeno vodo, ju potresali z rumenim rižem in cvetnimi lističi. Svoj blagoslov sta jima dala tudi nevestin oče, sultan Ibrahim Sultan Iskandar, ter brunejski sultan Hassanal Bolkiah. Naposled mož in žena sta nato s stopnic palače pozdravila 1200-glavo množico svatov v kraljevih vrtovih.
Johorska ljubezenska zgodba ni osamljen primer. Japonska princesa se je zavoljo ljubezni odpovedala celo svojemu nazivu in postala navadna državljanka. Edinka japonskega cesarja Akihita, danes Sajako, a nekdaj znana kot princesa Nori, se je pred sedmimi leti namreč požvižgala na tradicijo in sledila svojemu srcu – se poročila z navadnim moškim neplemenite krvi, zaradi česar je izgubila svoj naziv, ime in življenje, kakršno je poznala. Z možem sta se preselila v enosobno stanovanje, morala se je naučiti voziti, nakupovati hrano, celo sama opremiti stanovanje. Postala je le še ena v množici Japoncev. Po njenih stopinjah gre zdaj očitno tudi njena nečakinja, princesa Mako, ki se je med študijem zaljubila v Keia Komura, odvetniškega pripravnika. Zaradi njega se je, kot pred njo njena teta, pripravljena odpovedati statusu princese in sprejeti vsakdan navadnih ljudi. |
