Pri 80 letih in skoraj slepa 
še kar snema

Ko enkrat na plečih nosiš že osem križev, začenjaš na tilniku čutiti hladni dah smrti. Starka s koso te spremlja skoraj na vsakemu koraku in klesti število tvojih prijateljev. A čeprav je smrt naravni, neizbežni del življenja ter se z njo v zrelejših letih sprijaznimo, občutek izgube ni nič manjši. Z izgubo bližnjih se še vedno težko spoprimemo in je morda celo nikoli ne prebolimo. Kot je izguba moža, s katerim je prebila 30 let, zadala globoko rano Judi Dench, ki je lani slavila okroglo osemdesetletnico. A za svojo bolečino je vendar našla obliž. Delo, delo in še enkrat delo. »Kot po tekočem traku sem posnela tri filme. Drugega za drugim, morda le z dnevom predaha vmes. Žalost lahko v tebi sprosti ogromno energije, zato je za vse najboljše, da jo izkoristiš za kaj koristnega,« je dejala ostarela britanska igralka, ki jo je delo rešilo pred utapljanjem v močvari žalosti, ko je njen ljubljeni Michael Williams leta 2001 izgubil bitko s pljučnim rakom.

Snemanje v Indiji

Izgubi moža je sledil nov udarec – poravnava dolgov, ki ji jih je zapustil pokojnik, zaradi česar je prisiljena v prodajo njunega doma. A vendar se Evelyn, izgubljena, žalostna, v finančnih škripcih in brez strehe nad glavo noče vsiliti v življenja svojih otrok in začne iskati rešitev daleč zunaj meja domače Anglije. V daljni eksotični Indiji, kjer si poskuša v družbi nekaj britanskih upokojencev pričarati sanjsko jesen življenja. Tako nekako poteka zasnova filma Eksotični hotel Marigold, v katerem se je v kožo ovdovele Evelyn postavila Dencheva. In se s filmsko junakinjo, ki jo je prvič zaigrala pred petimi leti, z lahkoto poistovetila – zaradi ovdovelosti, ki jo je tedaj še vedno žgala v prsih. »Snemanje mi je dalo nov življenjski zagon. Zgodbo sem razumela, se v njej našla, saj sem tudi sama izgubila moža, zato je bilo snemanje v Indiji kot moja lastna pustolovščina,« je dejala Judi, ki jo je nadaljevanje filma lani znova povedlo v daljno Indijo. Znova v krogu stanovskih kolegov in prijateljev Maggie Smith, Celie Imrie, Penelope Wilton in Billa Nighyja, ki pa so tokrat prevzeli tudi vlogo njenih vodnikov. A ne zaradi zvezdničinega pomanjkanja orientacije ali izgubljenosti v tujem okolju, ampak zaradi njenega pešajočega vida, ki ji že preprost sprehod po neznanih ulicah spremeni v izziv.

Zaradi slabih oči nikamor sama

Malokatera igralka se lahko pohvali s tolikšnim naborom nominacij za filmske in gledališke nagrade kot vselej neprekosljiva in brezhibna Judi, iz kraljevske drže katere veje neizmerna samozavest. Toda kljub neomajnosti, s katero kljubuje letom, so se tegobe pešajočega zdravja dotaknile tudi zvezdnice, a je odločena, da se jim ne bo uklonila in pokorila. Zaradi prirojene starostne degeneracije makule so jo začele oči že pred leti postopno puščati na cedilu. Sprva je vse težje prepoznavala obraze ljudi, sledili sta oteženo branje scenarijev in gledanje televizije, zdaj pa že premikanje od točke a do točke b.

Z izgubo vida se je soočala in spopadala iz dneva v dan. »Navadiš se. Priskrbela sem si leče in očala, pomaga tudi močna razsvetljava. Križanke, denimo, lahko rešujemo ob lepem sončnem dnevu. A če nebo zakrije oblak, ne vidim ničesar več,« je dejala pred tremi leti, a je od tedaj zaradi čedalje bolj zamegljenega vida začela branje scenarijev prepuščati drugim. Ali jih je na glas prebirala hči, agent ali kateri izmed prijateljev, ali pa se je – ko nihče ni imel časa – zatekla k poslušanju posnetkov. Zdaj ji je starostna okvara rumene pege zadala še en udarec, saj ji zamegljeni vid in slepe točke že navaden sprehod spremenijo v nevaren podvig. Še zlasti če v spominu nima morebitnih ovir na poti. »Ne morem več potovati brez spremstva. Potrebujem nekoga, ki me bo opominjal na stopnice ali druge ovire na poti, saj se drugače opotekam in padam po tleh kot kakšna zmešana stara pijana dama,« se je iz svoje stiske pošalila Judi. A ta je ni ustavila, da ne bi – znova v Indiji – snemala nadaljevanja uspešnice Eksotični hotel Marigold, ki prihaja v kinematografe že konec tega meseca. Nasprotno. Vnovično sodelovanje s starimi kolegi ji je dalo novega vetra. »Vrniti se v Indijo je bilo prečudovito! In spet v družbi mojih dragih prijateljev, Mags, Celie, Pep in Billa. Skupaj smo doživeli že marsikaj. Zdelo se mi je, kot da potujem naokoli s staro gledališko skupino. In poudarek je vsekakor na besedici star,« je še dodala Judi, ki svojih oči skoraj ni potrebovala. Ob sebi je namreč imela štiri pare drugih oči, ki so gledali namesto nje.