Prelep za Hitchcocka, prešibak za Bonda

Umirjeno vedenje, začinjeno s kancem skrivnostnosti in brezčasno eleganco. Iz oči so mu občasno poblisknili žarki melanholije, obdajala pa ga je avra svetovljanstva. To je bil Louis Jourdan, ki je več kot pol stoletja sooblikoval evropsko in hollywoodsko kinematografijo, čeprav se je le stežka sprijaznil, da predvsem Američani v njem vidijo zgolj klišejskega Francoza. Vselej elegantnega, čednega kavalirja, ki pa je v soboto, 14. februarja, na svojem kalifornijskem domu za vedno zaprl oči. V 94. letu starosti, leto zatem, ko se je moral posloviti od ljubljene žene Berthe Frederique, od katere ga je lahko po 68 skupnih letih ločila le smrt.

Poosebljal je francosko eleganco in v Hollywoodu so mu dajali vloge, ki so temu ustrezale. Dolgo je kraljeval kot prva izbira za vloge elegantnih, svetovljanskih, mednarodnih šarmerjev, vrhunec pa verjetno doživel kot galantni Gaston v oskarjevskem muzikalu Gigi iz leta 1959. Uspešnica je namreč odnesla kar devet kipcev, tudi za najboljši film in najboljšo skladbo, ki jo je odpel kar Jourdan. Čeprav najprestižnejše nagrade ni prejel, si je kot Gaston vendar priigral nominacijo za zlati globus. »Njegova zapuščina je, da je v filmsko umetnost vnesel francosko eleganco. Ta je namreč bila v njem. V načinu njegovega govora, vedenja, gestikuliranja in premikanja,« je o pokojnem zvezdniku dejal njegov prijatelj in uradni biograf Olivier Minne.

Z lepoto uničil film

Francoz, ki je na svet privekal kot Louis Robert Gendre, je osvajal kot romantični junak, čeprav se je hollywoodskemu predalčkanju spočetka upiral z vsemi štirimi. »V srži mojih nesoglasij s filmskimi producenti je bilo, da nisem hotel nenehno nežno šepetati v ženska ušesa. V tem namreč nisem našel nikakršnega zadoščenja,« je dejal pred več kot pol stoletja. Čeprav se je sčasoma vendar pomiril in sprijaznil s tem. Ne nazadnje mu je prav status francoskega šarmerja omogočil preskok na drugo stran luže. Tam je predramil pozornost filmskega producenta Davida O. Selznicka, ki mu je omogočil preboj v filmsko meko – s filmom The Paradine case, kjer je ob Gregoryju Pecku zaigral pod taktirko mojstra suspenza Alfreda Hitchcocka. Čeprav – vsaj če bi bilo po Hitchcockovo – mladi Francoz te vloge nikdar ne bi dobil. Ker je prelep, s čimer naj bi uničil režiserjevo umetniško delo. Kljub temu je Jourdanu uspel veliki met in postal je stalnica ameriških filmov, nikdar pa ni pozabil na evropske korenine. Pečat je pustil tudi v francoski kinematografiji, zato ga je pred petimi leti Francija nagradila z najvišjim državnim odlikovanjem, postal je vitez legije časti, ki ga je prejel skupaj s stanovskima kolegoma Sidneyjem Poitierjem in Kirkom Douglasom. Za prispevek k sedmi umetnosti so se Jourdanu oddolžili tudi z zvezdo na hollywoodskem pločniku slavnih.

Ko je bil zrelejši, so filmski ustvarjalci v njem prepoznali tudi nekaj mrakobnega, postal je čeden in uglajen zlikovec. V akcijskem filmu Octopussy se je kot afganistanski princ Kamal Khan postavil po robu Jamesu Bondu. Kot vsi Bondovi sovražniki prej in potem neuspešno, seveda.