Pred vsem svetom se bo polulal v hlače

John Belushi je, star komaj 33 let, umrl leta 1982 zaradi prevelikega odmerka mamil. Robin Williams je predlani po 63 letih sam končal svoje življenje, ki je bilo zaznamovano z bojem proti zasvojenosti z mamili. Na podobno pot bi morda stopil tudi Eddie Murphy, če bi pred desetletji sprejel Belushijevo in Williamsovo povabilo, naj skupaj z njima poleti na omami belega prahu. »Ponudila sta mi kokain. Zavrnil sem ga, zaradi česar me je John ozmerjal z zadrtežem,« pripoveduje filmski komik, prepričan, da je tam in tedaj pomembno odločil o svoji usodi. »Ko bi se drugače odločil, bi se moja zgodba pisala povsem drugače.«

Ko je njegovega očeta ubila ljubimka, je Eddie z bratom Charliejem pristal v rejništvu, dokler si ni mama od bolezni toliko opomogla, da je spet lahko skrbela zanju. Kljub tako žalostni izkušnji mu z obraza že vseh 55 let sije nasmeh in z vsem – dobrim in slabim – se spopada z edinstvenim smislom za humor. Prav tistim, s katerim si je sprva izboril pot med kroge stand up komikov in od tam še na velika platna, kjer je v 80. letih zažarel kot eden najbolj dobičkonosnih zvezdnikov. »Bil sem prvi temnopolti igralec, ki je, vsaj na filmu, v prevladujočem svetu belcev prevzel vajeti,« je dejal o svojem velikanskem uspehu. S tem pa so prišli slava, denar in obilica skušnjav. Najsi je na zvezdniških zabavah alkohol tekel v potokih in bi lahko, skoraj kot na tržnici, izbiral med takšnimi in drugačnimi omamami, ki so se jim vdajali njegovi zvezdniški kolegi, mu je vendar uspelo preskočiti vse pasti. »Ne pijem. Ne zaradi kakršnih koli moralnih zadržkov, a preprosto ne pijem. In se tudi ne zadevam.« Prijatelji so ga zaradi tega gledali postrani. »Belushi me je, ko z njimi nisem želel vleči kokaina, označil za zadrteža in dolgočasneža,« je Murphy zaplaval v spomine, hvaležen, da se ni uklonil družbenim pritiskom. »Večkrat se mi je dogodilo kaj podobnega in zdaj, ko gledam nazaj, sem vesel, da sem se odločal, kot sem se. Ogromnokrat bi se namreč lahko pošteno opekel in propadel. Vse to je zgolj utrdilo mojo vero v boga.«

Ko bo dobil oskarja

V 80. letih, ko je blestel v akcijskih komedijah, kot sta 48 ur in Policaj z Beverly Hillsa, je stal ob boku največjih, nato je njegova zvezda začela bledeti. Največji skeptiki so bili prepričani, da je njegove slave konec. Potem pa je pred desetletjem požel uspeh s filmom Sanjska dekleta, ki mu je prinesel zlati globus. Nekateri so bili prepričani, da bo s podelitve oskarjev odšel z zlatim kipcem v roki. A je ta, kar naj bi Eddieja več kot razbesnelo, romal v roke Alana Arkina. Kljub temu smešni moški Hollywooda še ni izgubil upanja, da se bo prestižna nagrada nekoč vendarle lesketala tudi v njegovem domu. »Doma imam že pripravljen prostor zanj,« pravi Murphy. »Imam čas. Še dolgo bom naokoli, saj sem izvrstnega zdravja. Doslej sem posnel že 35 filmov in vem, da mi bodo oskarja prej ali slej dali. Če ne prej, ko jih bom štel 90 – tedaj dobiš častnega oskarja že zato, ker si tako dolgo vztrajal v tem poslu,« je prepričan. Oskarja bo prevzel v nebeško modrem smokingu. »To bo nepozaben trenutek. Stal bom na odru, od vzhičenosti – no, morda malce tudi zaradi starosti – se bom pred vsem svetom polulal v hlače, zaigrala bo glasba in pospremili me bodo z odra.« To je njegov scenarij, v tisku o tem ne bo bral. Časopisov in revij se namreč v širokem loku ogiba že 20 let. Nekdaj je hotel je vedeti vse o vseh in tudi resnično je vedel vse o svojih stanovskih kolegih, tudi tisto, česar sami niso vedeli o sebi. »Prebiral sem vse, kar mi je prišlo pod roke. Vse revije in časopise. Kar je bilo napisanega o zvezdnikih in pop kulturi, sem vedel. Kot sem tudi prebral vsak članek, v katerem je bilo omenjeno moje ime.« No, tako je bilo pred 20 leti. Odtlej se časopisov ne dotakne. »Že 20 let nisem prebral nobenega časopisa. Tudi o sebi ne berem več. Kadar je kje kaj napisanega o meni, morajo to sprva prebrati drugi, saj nočem videti, če se o meni govori kaj slabega. Prav tako nimam računalnika ali svojega elektronskega naslova, da ne govorim o fenomenu družabnih medijev. Ne potrebujem jih, da bi ohranjal stike s svojimi oboževalci. Le čemu bi moral z vsemi deliti podatek, kdaj sem jedel jagode?!«