Minuli torek je Nasin rover Curiositiy (Radovednost) pisal glasbeno zgodovino, ko je s površja rdečega planeta na zemljo poslal skladbo Reach for the stars ameriškega rapperja Williama Jamesa Adamsa, bolj poznanega po umetniškem imenu Will.i.am.
Vodja skupine The Black Eyed Peas je znan ambasador znanosti in tudi donator za najrazličnejše mladinske projekte. Nedavno je iz lastnega žepa primaknil 3,2 milijona evrov za promoviranje mednarodnega tekmovanja v robotiki za otroke, nato pa vse skupaj spremenil v televizijsko oddajo, katere uspeh so zagotovili njegovi zvezdniški prijatelji Justin Bieber, Justin Timberlake, Bono, Jack Black, Snoop Dogg in drugi. Dobri nameni, sami dobri nameni. Pomagati je treba otrokom, znanju, napredku, to se super sliši, in če zraven pridobiš še nekaj medijske pozornosti in mastno zaslužiš, potem je to več kot zaslužena nagrada za čisto srce. Stara modrost veli, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Način delovanja in vzgibi sodobne popularne glasbene industrije razkrivajo, da imamo opravka z močno kooperacijsko sodrgo, katere namen je uničevati okus in vrednote prihajajočih generacij, da bodo pokorne in vodljive.
Sporna izbira skladbe
Nasin projekt predvajanja skladbe Reach for the stars ali Sezimo po zvezdah razkriva povsem drugačen obraz ameriškega vesoljskega programa in motivov, ki se skrivajo za znanostjo in sredstvi, ki so omenjeni enotonski avtomobilček na daljinsko vodenje poslali v vesolje. Domislica, da z Marsa predvajaš skladbo, ni sporna, je pa več kot sporna izbira skladbe. Načeloma zelo neradi vrednotimo kakovost pesmi, okusi so pač različni, vendar je skladba Sezimo po zvezdah porazna celo po dozdajšnjih kriterijih njenega avtorja. Čista katastrofa, popoln polom. Prisluhnete ji lahko na spletu in se prepričate sami. Vmes pa tudi preberete komentarje in spoznali boste, da niste edini, ki se zgraža. Očitno so pionirski časi vesoljskih plovil Voyager daleč za nami. Spomnimo se, da sta ta dva vesoljska popotnika, ki se bosta kmalu iztrgala našemu sončnemu sistemu, opremljena z nekakšno časovno kapsulo, na kateri je ujet opis človeštva. V njej je tudi glasba, ki naj bi predstavljala naš planet. Gre za dela avtorjev, kot so Beethoven, Guan Pinghu, Mozart, Stravinski, Blind Willie Johnson, Chuck Berry in Kesarbai Kerkar. Zelo ugledna reprezentanca. Pričakovali bi, da bomo od leta 1977, ko sta bili obe plovili Voyager izstreljeni, napredovali, vendar nam izbor skladbe potrjuje, da se s človeštvom dogaja nekaj nenavadnega.
Lahko se poigramo z mislijo, kaj bi si o nas mislili marsovci, če bi slišali to skladbo. Ne nazadnje so jo tudi predvajali v živo iz zvočnikov, ki so nameščeni na vozilu Curiosity. Čeprav vesolje obljublja neskončno možnosti, je zelo malo verjetno, da bi bila pesem Reach for the stars komu izmed vesoljcev všeč. Kdo ve, morda je vreščanje iz zvočnikov le še utrdilo vesoljce v prepričanju, da je bolje, če nas ne obiščejo. Na to temo bi lahko stresali šale v nedogled, vendar je zadeva bistveno bolj resna, kot je videti. Gre za dokaz, da je naša civilizacija vsebino podredila formi, predrugačila pomen besede uspeh in zlorabila radovednost in željo po širjenju znanja. Tako kot smo nekoč v divjih ritmih klicali dež, se v valčku vrteli po plesišču ali v koračnici stopali v vojne, se danes vozimo po Marsu v elektroniziranem slaboumju.
