Potterja snemal pijan, danes trezen in srečen

Ko je pred 14 leti kot mladi Harry Potter prvič zamahnil s čarovniško palico, je Daniel Radcliffe v trenutku postal eden izmed najbolj prepoznavnih obrazov filmske industrije in hkrati eden izmed najbolj zaželenih mladeničev, domišljijski svet njegovega dolgoletnega filmskega alter ega pa ga je izstrelil tudi na seznam najbolje plačanih hollywoodskih zvezdnikov. A četudi je pred nekaj leti odvrgel čarobni plašč in se je na njegovi magični paličici nabrala že debela plast prahu, mladi Britanec še vedno živi pravljico. Pravljico oboževanja filmoljubcev, vzklikov občinstva broadwayskih odrov in ljubezni mične Erin Darke, ki naj bi jo igralec – vsaj če je verjeti govoricam – morda že kmalu popeljal pred oltar. Toda četudi se na prvi pogled zdi, da mu življenje ne bi moglo kazati lepše plati, se za podobo pod srečno zvezdo rojenega moškega skriva tudi deček, ki je vse od najranejših let bil težke bitke z notranjimi demoni. Ti mu še vedno občasno pomešajo štrene.

Zavlekel se je v posteljo in pil

Zvezdništvo ne tlakuje poti zgolj s slavo in bogastvom, ampak na pleča velikih imen zabavne industrije naloži tudi breme, pod težo katerega se zvezdniki upogibajo in nekateri celo zlomijo. Zlasti tisti, ki jih soj žarometov začne zasledovati že v ranih letih, zaradi česar se je tudi Daniel že v otroštvu podal na samouničevalni pohod. Z najboljšo prijateljico ob strani, s steklenico. »Iskreno lahko rečem, da na snemanjih nikdar nisem pil. Raje sem na delo že prišel pijan,« se ustvarjanja filmov o mladem čarovniku, ki pa je ovito v meglico pijanske omotice, spominja igralec. V brezno alkoholizma je počasi začel toniti pri komaj desetih letih ter se je v nadaljnjem desetletju zaradi pretirane ljubezni do žgane kapljice povsem osamil. »Pijančevanje ni škodilo le mojemu zdravju in telesu, ampak je uničujoči udarec zadalo tudi mojemu družabnemu življenju. Živel sem v nenehnem strahu, koga bom srečal in ali bom tedaj znal obrzdati jezik ter se vsaj dokaj primerno vesti. Zato sem raje ostajal doma, sam, in pil,« se je o temačnem obdobju razgovoril zvezdnik, ki zaradi primeža alkohola niti samega sebe ni več prepoznal. »V bistvu sem zabaven in vljuden, toda pijača me je spremenila v patetičnega in nesramnega, že žaljivega fanta.« V samotarja, ki ga je prav želja po svobodnem srkanju brez nerganja staršev že pri 17 letih pregnala od doma. »V alkoholizem je zdrsnil, ko je še živel pri starših. Toda pri 17 se je odselil, se vselil skupaj s prijateljem in postal povsem odvisen od pijače, s katero pa je v resnici zgolj želel pobegniti pred notranjimi stiskami in strahovi,« je o straneh prihajajoče biografije The Life And Career Of Daniel Radcliffe (Življenje in kariera Daniela Radcliffa) izdal novinar Randy Jernigan ter pridal, da je popivanje nato povsem prevzelo nadzor nad Danielovim življenjem. »Pri 18 letih se je, namesto da bi se odpravil ven s prijatelji, raje zavlekel v posteljo in v samoti svoje sobe pil.« Dokler ga ni doletelo spoznanje, da je alkoholik. To so mu prijatelji sicer že poskušali dopovedati, toda do tega se je pač moral dokopati sam. K sreči še dovolj zgodaj. Četudi mu verjetno nikdar ne bo povsem uspelo izkoreniniti škodljive razvade in se bo moral, vsaj vsake toliko časa, zavestno odločiti proti vnovičnemu padcu v omamo. Ta ga je po triletnem predahu znova malce vsrkala vase pred dvema letoma, ko se s stresom ob ustvarjanju gledališke predstave The Cripple of Inishman ni znal spopasti brez pomoči alkohola. »Ogromno časa in sebe je vložil v igro, ob čemer pa so na plan privreli njegovi zakopani strahovi, da ni dovolj dober. In spet je nagnil steklenico.«

Breme slave

Breme slave, ki je prišla čez noč, je vsekakor dodalo kamenček k Radcliffovemu zdrsu v objem odvisnosti, saj je ne nazadnje hlepel po tem, da bi izkusil divje življenje slavnih, o kakršnem se šepeta. »Bil sem zaljubljen v idejo zvezdniškega divjega življenjskega sloga. A mi očitno ni bilo pisano na kožo,« je dejal filmski Harry Potter, četudi je njegov sicer neuradni biograf prepričan, da je v steklenici iskal tudi uteho, ko so mu zdravniki postavili diagnozo disprasije, razvojne motnje koordinacije, ki mu je pošteno zagrenila vsakdanjik. »Bil je izgubljen, drugačen od drugih otrok, motnja pa mu je otežila tudi nekatere najpreprostejše reči,« je zapisal Jernigan. »Občasno mu je že zavezovanje vezalk povzročalo neverjetne preglavice, včasih pa so morali zaradi tega celo prekiniti snemanje.«