Dvanajst let po tem, ko je upodobila Galadriel v Gospodarju prstanov, ji je Peter Jackson znova ponudil isto vlogo v Hobitu. In Cate Blanchett, ki je povabilo že nestrpno pričakovala, je seveda navdušena privolila. Oskarjevka se zadnja leta sicer posveča predvsem vodenju sydneyjskega podjetja za gledališko produkcijo skupaj z možem Andrewom Uptonom, v domovini Avstraliji pa najbolj uživa v vzgoji treh sinov, devetletnega Dashiella, sedemletnega Romana in štiriletnega Ignatiusa.
Zasvojena s hobiti
Čeprav se trenutno pripravlja na novo vlogo v filmu Carol, še vedno sanjari o fantazijskih stvaritvah po knjižni predlogi J. R. R. Tolkiena, je razkrila: »Galadriel je preprosto enkraten lik, ki igralca doleti le redko. V tej vlogi sem nedvomno tudi zrasla in se utrdila, povrhu pa sem se z največjim veseljem znova sestala s filmsko ekipo po tako dolgem času, mnogih namreč nisem videla dvanajst let. Sicer pa sem bila takrat veliko mlajša, nisem bila še mati. Zdaj sem nedvomno zrelejša in kakovostnejša igralka, gotovo je bilo tudi drugim prijetneje v moji družbi kakor takrat,« pripoveduje Cate. Seveda se ne more izogniti hvali režiserju: »Nihče drug ne bi mogel uresničiti take vizije kakor Peter. On razume mitologijo, kakršno je zapisal Tolkien, in ima izjemno domišljijo, velik užitek ga je opazovati pri delu, kajti točno ve, kako se morajo stvari zapletati in razpletati, da se vse ujema.« In seveda, pri delu so jo tokrat lahko opazovali tudi otroci, navdušeni, da lahko šolo za nekaj časa obesijo na klin in uživajo na čudoviti Novi Zelandiji. »Najstarejšemu sem prebrala tudi knjigo o hobitu, saj jo pri tej starosti že lahko razume, vsi trije pa so uživali na prizorišču snemanja, najraje bi tam kar spali.«
Stavi na gube
Poleg čarovnije na platnu pa jo neizmerno veselijo tudi odrske deske, ki se jim posveča z možem: »Gledališče je zelo živo, nenehno se spreminja in razvija, neverjetno je opazovati ta proces preobrazbe. Čudovit je tudi stik med zasedbo in občinstvom, adrenalin med nastopanjem v živo pa nepopisen. Povrhu nama z Andrewom omogoča, da sva veliko več doma v Sydneyju in mnogo manj potujeva, želiva si namreč z otroki živeti kar se da ustaljeno in mirno. Res pa je, da se včasih ne zmorem upreti izzivu, zato sem dobesedno zakopana v delo, v eno produkcijo za drugo. A po drugi strani so otroci prilagodljivi, prav nič nimajo proti nenadnemu potovanju ali pa izostanku v šoli.«
Vsekakor je zanjo družina najpomembnejša, ne nazadnje je v okolju, polnem ljubezni, odraščala tudi sama: »Vzgajali sta me mama in babica, tri generacije pod isto streho pa so neverjetna izkušnja. Babica me je ogromno naučila. Vem, da na življenje gledam z drugačnim spoštovanjem prav po njeni zaslugi,« pripoveduje Cate in prizna, da se pri 39 letih nekoliko s strahom ozira na znake staranja, a srčno upa, da se bo zmogla odreči plastičnim posegom in bo jesen življenja pričakala v koraku z naravo in dostojanstveno. »Sicer pa, morda bodo čez petdeset let moderne gube! Šalo na stran, mislim, da obraz odseva človekovo preteklost, tega si resnično ne želim izbrisati,« pove Cate. Zaupa še življenjsko modrost: »Molk je zlato. Moj najmlajši kar ne zna utihniti, zato ga mož nenehno opozarja, češ, prav nič ni narobe, če si kdaj tiho. No, jaz sem se tega že naučila.«
