Pred nekaj tedni, natančneje 22. novembra, se je svet na čelu z ZDA spomnil enega najodmevnejših atentatov v zgodovini. Takrat je sredi Dallasa pod streli umrl ameriški predsednik John F. Kennedy, različnim zgodbam o sončnem dnevu v teksaškem velemestu, ki ga je sicer najprej zaznamovalo neizmerno veselje množic ob obisku priljubljenega voditelja, pa še 48 let pozneje kar ni videti konca.
Najden posnetek
Morda bo kaj novega razkril skrivnostni polurni posnetek z letala air force one, ki je nastal kmalu po usodnem streljanju, v uradnih dokumentih preiskave pa ga ameriške oblasti niso niti omenjale. Skoraj pol stoletja je bil skrit na podstrešju Gena Chesterja Cliftona iz takratnega urada ameriške administracije za komunikacijo, opravljal pa je v bistvu vse naloge, ki so danes delo vodje kabineta. Vsekakor Kennedyjev zelo tesni sodelavec je bil varuh številnih dokumentov, fotografij in posnetkov iz obdobja, ko je služil Beli hiši: po smrti 1991. jih je zapustil ženi, ta pa svojim dedičem 2009. Ti so jih nazadnje sklenili prodati Nathanu Raabu, predsedniku istoimenske zbirke zgodovinskega gradiva, ki posnetek zdaj ponuja za pol milijona dolarjev. Posnetek menda razkriva predvsem logistične dvome Kennedyjevega osebja tik po atentatu: kam prepeljati truplo, ali ga sme Jackie spremljati, med drugim pa znova obuja dvome, ki bi utegnili ponovno zaplesti na videz ali uradno rešeno zagonetko: kje je bil sredi tragedije general Curtis LeMay (pokojen od 1990.), ki je odkrito preziral predsednika? Je bil morda prav takrat v Dallasu, kot namiguje posnetek? Zakaj bi ga sicer panično osebje takoj po tragediji brezumno iskalo? In seveda: ali je morda on pravi strelec in ne Lee Harvey Oswald, ki je po mnenju večine Američanov preprosto prevzel vlogo grešnega kozla?
Oswaldova usoda
Ko se je predsednikova karavana peljala mimo skladišča šolskih knjig v Dallasu, se je v šestem nadstropju stavbe zabliskalo. Predsednik se je prijel za vrat, šele potem se je zaslišal strel. Zaslišal se je še drugi strel, morda je sledil še tretji, o tem se niso zedinili. Predsednik je omahnil, šokirana in s krvjo zalita prva dama Jackie, ki je hotela po drugem strelu zapustiti limuzino, a jo je tajna služba potisnila nazaj, je v lastnih rokah držala moževe možgane. Krogla je zadela tudi teksaškega guvernerja, ki je z ženo sedel na sprednjih sedežih. Oswald naj bi takrat v šestem nadstropju stavbe odložil svoj snajper in pobegnil na ulico. Izgubil se je v množici, a ga je po nekaj minutah opazil policist; Oswald ga je s štirimi streli ubil, potem pa zbežal v bližnjo kinodvorano. Ker ni plačal vstopnice, je varnostnik poklical policijo in dobro uro po atentatu je bil storilec v primežu oblasti. Dva dni pozneje, med selitvijo v drugi zapor, ga je Jack Ruby pred televizijskimi kamerami ustrelil. Takšna je bila torej usoda domnevnega Kennedyjevega morilca, ki je torej umrl, še preden so mu sploh začeli soditi.
So prijeli pravega?
Da je šlo za zaroto, je prepričanih 66 odstotkov Američanov, a spet se razhajajo mnenja o tem, kdo naj bi stal za njo. Sovjeti? Cia? Gospodarstveni lobiji? Mafija? Je morda Oswald streljal po naročilu katerega od teh? Je deloval sam? Ali so njegovi streli sploh zadeli predsednika, glede na to, da je tega zadelo v desni sprednji del glave, Oswald pa bi ga lahko s svoje lokacije ustrelil kvečjemu v zadnji? Je bil njihov cilj zgolj zakriti resničnega napadalca in preslepiti varnostnike? Da je Kennedy trn v peti marsikomu, so vedeli vsi v njegovi administraciji, sicer mu verjetno ne bi svetovali, naj tistega dne raje potuje v pokriti limuzini, a je predlog zavrnil. Svoje povedo tudi fotografske zgodbe, ki z uspešnimi sodobnimi programi razkrivajo zanimive podrobnosti, za katere so takratni preiskovalci očitno vedeli, a so jih zaradi različnih interesov očitno pometli pod preprogo: denimo, limuzini naj bi se tik pred atentatom nevarno približali trije moški, klateži, kot jih je takoj ocenila policija, ne da bi jih sploh temeljito izprašala, njihove podatke pa pozneje celo izbrisala iz uradnih dokumentov. A kot danes kažejo fotografije, to niso bili nikakršni brezdomci, temveč skrbno napravljeni moški, ki v očeh preiskovalcev očitno niso bili potencialni storilci.
| Toda, da Oswald ni resnični atentator, je prepričan velik del sveta, čeprav naj bi ga k okrutnemu dejanju lahko pregnal gnev, potem ko so ga nečastno odpustili iz mornarice. Enotnega mnenja niso niti policija v Dallasu, FBI in tajna služba, ki so opravili vsak svojo preiskavo, a izginuli dokumenti, prstni odtisi, neresnični izsledki obdukcije in celo priče dogodka, med katerimi so nekatere skrivnostno umrle, so poteptali kredibilnost vseh. |
