Filmski svet se je znova zavil v črnino, saj se je v 96. letu starosti poslovila še ena legenda, Ernest Borgnine, ki je več kot šest desetletij življenja posvetil sedmi umetnosti. Ta ga ni nagradila le z oskarjem in zvezdo na pločniku slavnih, ampak mu je igralski ceh izkazal posebno čast tudi minulo leto, ko je prejel nagrado za življenjsko delo. Navsezadnje si je trdoživi igralec, ki se je pojavil v več kot 200 filmih in televizijskih serijah, to čast tudi zaslužil, saj je za igranje dihal in živel. Vse do zadnjega diha. »Nočem nehati delati. Vsakič ko stopim pred kamero, se znova počutim mladega,« je dejal filmski velikan, ki ni nehal delati niti tedaj, ko je že krepko prekoračil devetdeseto leto, še pred tremi leti je bil za vlogo v nanizanki Urgenca nominiran za emmyja.
Z robustnim videzom, čokatim telesom in zevajočim režanjem je bil idealen izbor za vloge zlikovcev. A četudi ga je filmska industrija, ki vse prehitro sodi na podlagi videza, strpala v predalček filmskih negativcev, je Borgnine doživel svoj vrhunec z zase netipično vlogo romantičnega junaka, s čimer je pometel s predsodki in vnaprej ustvarjenimi predstavami. Najvišjo potrditev filmskega sveta mu je prinesla vloga zaljubljenega mesarja v filmu Marty. »Sedel sem za mizo, ko mi je nenadoma postalo jasno, kaj moram početi v življenju,« je dejal filmski zvezdnik, za katerega so vsi – vključno z njim samim – dolgo časa menili, da v njem ni niti enega igralskega vlakna. »10 let pozneje pa mi je Grace Kelly izročila oskarja.« In odločitev, da se po desetih letih vojaške kariere, ko ni vedel, kaj naj z življenjem, vpiše v igralski tečaj, se je izkazala za njegovo najboljšo potezo.
S peto ženo do konca dni
A ta je zahtevala tudi visoko ceno, njegovo zasebno življenje. »Zaradi oskarja sem postal zvezda, za kar sem hvaležen. A če ga nikoli ne bi dobil, moje ljubezensko življenje verjetno ne bi bila tolikšna zmeda.« Navsezadnje je razpad njegovega prvega zakona skoraj sovpadal z njegovo izstrelitvijo na nebo filmskih zvezd, srečnejšega razpleta pa niso imele niti nadaljnje tri zakonske zveze, saj se mu je sreča v ljubezni nasmehnila šele v zadnjem poskusu. Z ženo številka pet, Tovo Traesnaes, s katero sta ostala skupaj do njegovega zadnjega dne.
Silak italijanskih korenin, ki je na svet privekal leta 1917, se kot otrok ali še kot mladenič nikakor ni videl v vlogi igralca. Navsezadnje se je takoj, ko je šolo obesil na klin, pridružil ameriški mornarici, po koncu druge svetovne vojne pa se je znašel na razpotju. Vojskovanja je imel vrh glave, delo v tovarni pa ga ni mikalo, zaradi česar se je na materin predlog vpisal v tečaj igranja. Vse drugo je dobro dokumentirana zgodovina, saj je s filmi, kot so Od tod do večnosti, Vikingi, Umazanih dvanajst, Divja tolpa in Pozejdonova avantura, za vselej pustil svoj pečat v svetu filma. V svetu, v katerem je dejavno živel še do nedavnega, dokler ga zaradi operacije pretekli mesec ni zdravje hitro začelo zapuščati in ga na koncu pustilo na cedilu. Odpovedale so mu ledvice. »Danes je žalosten dan,« je dejala njegova menedžerka Lynda Bensky. »Filmska industrija je izgubila velikega igralca, resnično ikono, svet pa ljubečega moškega, ki nas je na vsakemu koraku učil, kako ostati mlad.« In mlad je resnično ostal vse do zadnjega, v intervjuju pred nekaj leti pa je skoraj sramežljivo zaupal skrivnost svoje vitalnosti. »Veliko masturbiram.«
