Pokopal vse tri brate, sam trepeta pred smrtjo

Mnogi zvezdniki zajemajo življenje z veliko žlico, skoraj brez misli na jutri in posledice. A med tistimi, ki radi hodijo na robu, ni velikana disco glasbe Barryja Gibba, ki je z bratoma Robinom in Mauriceom pod okriljem skupine Bee Gees v 70. letih netil disco vročico po nočnih klubih. Bolj kot vročica in norost mu ustreza previdno stopanje skozi življenje, da skoraj nobenega koraka ne stori nepremišljeno. »Varnost in še enkrat varnost. To je na prvem mestu, vsaj na mojem seznamu,« priznava zvezdnik, ki pa ni postal bojazljiv v zrelejših letih, ampak že od mladih nog stremi k temu, da bi možnost tveganja v vsakdanu kar se da zmanjšal.

Dovolj je en sam dogodek, ena sama nezgoda, da postaneš že skoraj pretirano previden in se nenehno oziraš čez ramo ali si v mislih pišeš scenarije, kaj vse bi lahko šlo v določeni situaciji narobe. »Vsemu, kar se potencialno lahko konča slabo, morda celo smrtno, se na daleč ogibam. Ko le malce zadiši po nevarnosti, postanem nervozen,« pripoveduje Barry in pridaja, da njegov globoko zakoreninjen strah izvira iz otroških dni, ko se je polil z vrelo vodo. »Še danes se ogibam kropu. Če se znajdem v bližini vroče vode, odkorakam stran. Podobno pa je tudi z ognjem, saj so zublji nekoč zajeli mojo sestro Lesley. To sta bili grozljivi izkušnji, zaradi česar se vse od tedaj močno zavedam, da gre lahko pri vsaki stvari kaj po zlu. Tako nikoli ne počnem divjih stvari, kot je, denimo, vožnja z vlakcem smrti, pa tudi v avtu sem previden in počasen voznik.«

Barry se že vse življenje trudi ogibati nesrečam tudi zaradi strahu pred smrtjo, ki se je v zadnjega četrt stoletja, ko je pokopal svoje tri brate, le še okrepil. Od mlajšega Andyja se je poslovil pred skoraj tremi desetletji, ko je ta pri komaj tridesetih umrl zaradi zlorabe mamil. Pred 13 leti je k večnemu počitku položil Mauricea, ki je zaradi težav s črevesjem umrl v bolnišnici, leta 2012 pa še Mauriceovega dvojčka Robina, potem ko se je dve leti boril z rakom. »Še vedno nas vidim, vse štiri skupaj,« pravi 70-letnik, ki ga bolečina ni zapustila, čeprav je vse solze iztočil že ob Andyjevem slovesu. Ko je k večnemu počitku položil Mauricea in Robina, so njegove oči ostale suhe. »Nisem jokal. Nisem mogel, saj je bila bolečina večja, kot sem še lahko prenesel.«