Drugega kot hollywoodskih luči skoraj ne pozna. Že pri treh letih se je Kirsten Dunst kot otroška manekenka nastavljala objektivom modnih fotografov, le tri leta pozneje je pod taktirtko slovitega režiserja Woodyja Allena nastopila v filmu, odtlej se je pojavila že v 50 filmih. A življenjski slog, značilen za ameriško filmsko meko, jo je stal duševni mir. V nasprotju z govoricami se pred sedmimi leti, ko je vkorakala v zvezdniško kliniko za zdravljenje odvisnosti, ni želela rešiti iz krempljev alkohola in drog, bolehala je za depresijo.
Na rehabilitacijski kliniki
Nadarjenost ni dovolj. Ob igralskih spretnostih mora igralka obvladati tudi nastopanje v javnosti, se vselej pojaviti brezhibno urejena, z vsakim laskom na pravem mestu. Nečloveške zahteve za vsakogar, razen morda superjunakinje, ki pa živijo v izmišljenih svetovih. »To, kar javnost pričakuje od igralcev, je absurdno. Bili naj bi izjemni govorci. Naš zunanji videz bi moral vsakokrat prestati pregled še tako kritičnega očesa,« pravi svetlolaska, ki za svoj zdrs v brezno obupa krivi prevelika pričakovanja javnosti.
Leta 2007 je doživela vrhunec kariere z nastopom v tretjem delu Spidermana, ki ji je prinesel vrsto nominacij za nagrade. A namesto radosti se je počasi utapljala v lastnih solzah. Zgrabila jo je depresija in se le razraščala. Na srečo se je v začetku leta 2008, po šestih mesecih prejokanih noči, ko je bolečino poskušala otopiti z divjimi zabavami, Kirsten vendar odločila življenje vzeti v svoje roke. Vkorakala je v rehabilitacijsko kliniko. »Samo sebe sem mučila in se borila, a k sreči sem imela priložnost – in finančna sredstva –, da si poiščem pomoč in poskrbim zase. Tudi moji prijatelji in družina so se strinjali,« pravi Kirsten, ki je po mesecu intenzivne terapije odkorakala nazaj v zunanji svet prenovljena. »Vse, kar moraš storiti, je, da si dopustiš biti ti. Zdaj sem močnejša. In vsem pripravljena povedati, da je depresija resna stvar!«
