Z brhkim telesom, lepim obrazom, nedolžnim in zaupljivim pogledom ter nežnim glasom ni omamila le ljubiteljev sedme umetnosti, temveč je podjarmila tudi marsikaterega moškega, celo tiste, ki so svojčas veljali za največje hollywoodske žrebce. A to je bilo nekoč, saj je Melanie Griffith v minulih letih bolj kot z lepoto in elegantnim sprejemanjem let naslovnice polnila z lepotnimi popravki, ki pa niso osvežili njene lepote, temveč jo prej skazili. Tega pa se nekdanja krasotica ni zavedala, vsaj dokler niso kritike postale tako glasne in ponavljajoče se, da se je resno zazrla v zrcalo. »Groza, le kaj je storila sama s seboj! Šele ko sem slišala ta šepet, sem spoznala, da morda ni šlo vse tako, kot sem želela,« pravi zvezdnica, ki upa, da bo s popravki, s katerimi si želi popraviti nastalo škodo, spet videti vsaj dokaj normalno.
Groza,
kaj sem storila?!
V ustnice so ji vbrizgali polnilo. Povečali so ji prsi. Napeli kožo na ličnicah, vekah in vratu. Vse te popravke, ki pa skupno nikakor niso dali želenega rezultata, so zvezdnici pripisovali lepotni strokovnjaki, toda Melanie je o tem molčala. Ali še raje zanikala, da se je kdaj ulegla pod nož. A se ji je zdaj vendar razvezal jezik, češ da je sovražila minevanje časa, ki se ji je risalo na obrazu, da je že pred dvema desetletjema šla na lifting obraza, ki pa se je izkazal za precejšnjo polomijo. Nato pa je pred sedmimi leti odkrila injekcije botoksa, a žal ni zaznala, da je v svoji želji, da bi tudi še pri današnjih 59 letih ohranila svežino dvajsetletnice, šla malce predaleč. »Nisem se zavedala, kakšna sem postala. Šele ob vsem, kar so ljudje govorili, sem spregledala,« priznava blondinka, ki so jo kritike bolele kot vbodi z osjimi želi, da se je spet obrnila na zdravnike. Da bi rešili, kar se rešiti da. »Šla sem k drugemu zdravniku kot prej in poskušal je popraviti, kar mi je storila prejšnja zdravnica. Upam, da sem zdaj videti bolj normalno.«
Nekdanja zapeljivka danes zadržana
Življenje zvezdnice je bilo kot zakladnica za rumeni tisk. Ne le zaradi lepotnih popravkov, temveč je tabloide razveseljevala tudi z burnim ljubezenskim življenjem, nazadnje z razpadom 19-letnega zakona z Antoniem Banderasom, ter boji z zasvojenostjo z alkoholom in mamili, zaradi katere je najmanj trikrat pristala na zdravljenju. O tem je zdaj spregovorila brez dlake na jeziku, morda tudi zato, da bi enkrat za vselej razčistila s preteklostjo, saj je zdaj vstopila v precej umirjeno jesen življenja, posebno na področju romantike. Kajti medtem ko je v mlajših leti ljubimkala z Warrenom Beattyjem, Jackom Nicholsonom in Ryanom O’Nealom ter se štirikrat – z le tremi moškimi – sprehodila pred oltar, zdaj tava po ljubezenski puščavi. »Pred moškimi sem postala precej zadržana in sramežljiva. Odkar sem se razšla z Antoniem, nisem bila na zmenku, pa tudi nihče me še ni povabil ven. Večere preživljam s prijateljicami,« pravi in priznava, da vsaj del krivde za razpad zakona s španskim lepotcem nosi na svojih ramenih. »Takrat sem se ujela v neki notranji začaran krog, iz katerega nisem znala najti poti. Znašla sem se v slepi ulici. Nikogar in ničesar drugega ne morem kriviti, ker se najina ljubezen ni obnesla. Kaj podobnega se mi nikoli več ne bo primerilo, tega ne bom dopustila. Odslej želim življenje uživati in delati to, kar si želim.«
Kljub zasvojenosti dobra mati
Večina sveta ve, da se je več kot tri desetletja bojevala s takšnimi in drugačnimi vrstami zasvojenosti. Ne nazadnje je že leta 1988, tri leta po rojstvu prvorojenca Alexandra, ki ji je na svet privekal v zakonu z drugim možem Stevenem Bauerjem, prvič pristala med zidovi rehabilitacijske klinike. Nato ponovno leta 2000 in še tretjič devet let pozneje. A je kljub temu dolgo verjela, da se njenim otrokom – Alexandru, Dakoti iz zakona z Donom Johnsonom in Stelli, ki se je rodila iz Melanijine ljubezni z Banderasom – o njenih notranjih stiskah niti sanja ne. No, če pa se jim je vsaj malce svitalo, jih je to le oplazilo. »Bila sem povsem funkcionalna mati. Zaradi svojih težav nisem bila odsotna, ujeta v lasten svet, ali mati, ki bi pijano poležavala na tleh. Verjetno sem storila napako ali dve, verjetno nisem vsega naredila tako, kot bi morala, a večino časa sem bila tam za otroke in so se name lahko zanesli. Odraščali so v privilegiranem, sicer malce ciganskem življenjskem slogu.«
.