Po goli 
zadnjici 
so jo tepli 
z ravnilom

Najranejša leta te vsekakor zaznamujejo. In AnnaLynne McCord, ki jo je v svet nove generacije igralcev izstrelila serija 90210, je odraščala v prepričanju, da je ljubezen neizbežno povezana z bolečino. Zaradi česar se je zapletala v temačne in z nasiljem prežete romance, ko pa se je sredi noči zbudila, ko jo je posiljeval prijatelj, je zgolj tesno zatisnila oči, se pretvarjala, da spi, zjutraj pa poskušala dogodek s prho izmiti s telesa in iz spomina. Neuspešno, saj so jo spomini preganjali in prignali na rob samomora, dokler ji po letih terapije vendar ni uspelo razdreti vzorcev, ki so ji jih vcepili starši, ki so verjeli v strogo ljubezen, in svetu izkričati svoje boli. »Kot otrok sem se naučila, da te ljudje, ki te imajo radi, prizadenejo. Zaradi telesne zlorabe sem bila prepričana, da med mojim telesom in telesi drugih ni meja.«

Duhovniški starši z ravnilom za tepež

Lepotička je na svet privekala pobožnim staršem, duhovniškemu očetu, ki pa je igralko in njeni sestrici Angel in Rachel vzgajal s trdo roko. »Verjela sta v strogo disciplino, ki pa ji lahko rečem zloraba. Naša kazen je bila namreč bolečina. Ko smo kaj zagrešile, storile narobe, smo se morale prikloniti, včasih celo brez hlač, po naših zadnjicah pa so padali udarci; v mlajših letih z ravnilom, ko pa smo postale starejše, sta v ta namen kupila lopar. Ker udarci z ravnilom niso bili več dovolj močni,« se spominja svetlolaska, kljub vsemu prepričana, da so jo starši ljubili. »Bila sta prepričana, da ravnata pravilno, zadajanje telesne bolečine pa je bolelo tudi njiju.« A ljubezen gor ali dol, z udarci sta ji vtepla tudi zmotno prepričanje, da ljubezen boli.

»Prebudila sem se z njim v sebi«

Odraščala je v versko skoraj fanatičnem in močno konservativnem domu, toda želja po žarometih in igri jo je prignala v sončni Los Angeles. Ta ji je kmalu, ko je na torti upihnila komaj 18 svečk, že pokazal svojo temno plat. Prijatelj, bolje znanec, ki ga je poznala že nekaj časa, jo je prosil za uslugo. Za kavč, na katerem bi lahko prespal. »Odstopila sem mu kavč, mu dala svežo brisačo, nato pa sva se pogovarjala, dokler nisem zaspala.« A namesto da bi se lepotički zahvalil, da mu je na stežaj odprla vrata svojega doma, jo je sredi noči, ko je jadrala na oblačku sanj, spolno zlorabil. »Zbudila sem se z njim v sebi. Nisem vedela, kaj se dogaja. Zamrznila sem. Nato pa sem, povsem otopela, le zatisnila oči in se spraševala, ali sem ga kako napeljala k temu. A bila sem tiho, nisem ga želela ujeziti ali užaliti. Želela sem si le, da bi bilo vsega konec,« se boleče preteklosti spominja McCordova. »Ko sem končno zbrala pogum in odprla usta, je zgolj odkorakal v kopalnico in se do konca zadovoljil. Do jutra sem bedela in ob prvem svitu pobrala šila in kopita. Čakala sem pred hišo, da se končno pobere iz mojega stanovanja, da sem se lahko oprhala in pretvarjala, da se minula noč ni nikdar zgodila.«

Posilstvo, tudi če ga še tako srčno želiš pozabiti, ti vsekakor zada globoke rane, brazgotine pa nikdar ne izginejo. In četudi je zapeljivka sprva molčala, se je v svojem molku vendar pogrezala v brezno depresije in se izogibala krajev, kjer bi lahko naletela na moškega, ki ji je sanje spremenil v nočno moro. A srečanje je bilo neizbežno. »V nočnem klubu so se moje oči nenadoma srečale z njegovimi. Mislila sem, da bom bruhala. Le obrnila sem se in zbežala ven, na cesto, ne meneč se za promet.«

Na pragu smrti

Z bolečimi spomini na posilstvo in izdano zaupanje se je spopadala tako, kot je znala. Se rezala z britvico in s telesno bolečino poskušala odplakniti duševno. A ko so ji na ušesa prišle govorice, da se njen napadalec hvali, da se je noro zaljubila vanj, jezika ni mogla več držati za zobmi. Izpovedala se je prijateljem in družini, toda občutki brezupa niso izginili. »Več dni sem ležala v postelji. Pri roki sem imela kozarec vode in stekleničko tablet, po glavi pa so mi rojile misli o smrti. Umreti se nisem bala, saj sem v smrti videla rešitev,« je končno spregovorila o dnevu, ko je z roba skoraj skočila v prepad brez vrnitve, a jo je od tam povlekel sestrin telefonski klic. Končno je zakorakala na pot zdravljenja in terapije. »Vse bi še enkrat preživela, saj mi je pokazalo pot. Le zaradi tega, kar se mi je primerilo, sem lahko spremenila samo sebe,« je še pridala AnnaLynne, ki je nato našla svoje poslanstvo. Pomoč in oporo tistim, ki se jim je uspelo iztrgati iz mreže trgovanja z belim blagom v Kambodži.