Kdor bi trdil, da je pogled hollywoodskega zvezdnika Woodyja Harrelsona že dolga leta, celo desetletja, večinoma malce steklen, ne bi brcnil v temo. Kot ga tudi oznaka, da je težkokategorni žurer, s katerim lahko le redki držijo tempo, ne bi nič zgrešila. »Večina misli, da sem okoreli žurer. In imajo prav,« priznava danes 55-letni igralec. A v isti sapi dodaja, da se je v minulem letu marsikaj spremenilo, saj je življenjski slog, tri desetletja prepojen z marihuano, korenito obrnil na glavo. »Postal sem že skrajno zmeren. Občasno in le z mero kaj popijem, travo pa sem nehal kaditi že pred enim letom.« S čimer je vsem vzel sapo, saj je bil v zvezdniških krogih več kot 30 let med vodilnimi, če ne celo vodilni zagovornik legalizacije zelene omame.
Letos mineva že 31 let, odkar so ga predstavniki oblasti obtožili – a pozneje oprostili – posedovanja marihuane, ko je v znak političnega protesta zasadil nekaj semen konoplje. Od leta 2003 je član Nacionalne organizacije za reformo marihuane (NORML). Lanski april, le nekaj mesecev potem, ko je uporaba marihuane v zdravstvene namene postala legalna tudi na njegovih Havajih, seveda na recept, pa je bil med prvimi, ki so zaprosili za dovoljenje, da odprejo lekarno za prodajo medicinske marihuane. A čeprav mu oblasti niso prižgale zelene luči za odprtje omamne lekarne kar na igralčevem domu, si je Woody s tem verjetno zgolj okrepil sloves enega od najbolj gorečih in znanih aktivistov za legalizacijo. Čeprav je tedaj očitno že opustil 30-letno razvado zakajanja. »Za mano je 30 let zgolj žuriranja, verjetno čezmernega,« pripoveduje igralec in priznava, da mu je trava, četudi je zanj še vedno super droga, malce zmešala glavo in zmanjšala njegovo produktivnost. »S tem sem imel nekaj težav.«
Evforija. Z eno besedico je opisal svoja občutenja, ko je plaval na oblaku zelene omame. »Še policisti priznavajo, da je to njen stranski učinek. A ko jo kadiš tako pogosto in dolgo, kot sem jo užival jaz – mislim, da sem zaradi nje postal čustveno manj dostopen. In manj produktiven.« Tako je v zrelih letih papirčke in vrečke z omamno zeljo potisnil v kot. A se ni prelevil v njenega nasprotnika. »Nobenih težav nimam, če drugi kadijo. Še vedno mislim, da je to super droga.« Tako super, da ga občasno še vedno zamika, da bi potegnil dim ali dva. »Zadnjič je nekdo prinesel izvrstno travo. In nenadoma se je pred mano pojavil džojnt, resnično lepo zvit. Močno me je zamikalo, da bi naredil dim ali dva. A sem vedel, da bi bilo po toliko časa čudno, če bi se vrnil k tej razvadi.«
.
